Maja Novak

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Ihta

Životarjenje na antidepresivih

Kaj pa, če smo taki komu všeč?

Petek je, čez tri dni bom morala napisati kolumno, zato bi bil skrajni čas, da začnem spremljati poročila, da bi izvedela, kdo, kaj, komu in zakaj ne, vse o nadaljevanki, v kateri nastopajo Kuštrinovi ter Štrukljevi in ki nosi naslov Če bi fovšija gorela, ampak meni se ne da; raje bom zlezla v posteljo in briga me za ves svet, televizijo bom preklopila na History Channel, ki mi bo, medtem ko tonem v spanec, povedal vse o danes ne več ravno aktualni temi, kako plemenito dejanje je storila Peggy Guggenheim, ko je med okupacijo Francije pod ceno kupovala vrhunske umetnine judovskih umetnikov, sploh pa mi etičnih razsežnosti njenega profitarstva v tem trenutku ni mar, ker bom pravkar zaspala. Dol mi visi. Ker sem na antidepresivih.

Odkar sem na antidepresivih, sem se spremenila v zombija. Na ulicah, v trgovinah, v bifejih, v uradih srečujem druge zombije: po nekaterih raziskavah je na antidepresivih polovica Slovenije, z njo pa polovica sveta. Misli nam uhajajo tja nekam. Glavo imamo kot sito. Ne moremo se spomniti svojega gesla na Facebooku. Na nič se ne moremo osredotočiti. Naš attention span – ali kakorkoli se že temu reče – je na ravni akvarijske ribice. O knjigi, ki jo beremo, si rečemo: »Odlična je,« nato pa jo kljub temu odložimo, ne da bi nas zanimalo, kako se konča. Saj še celovečernega filma ne zmoremo pogledati do konca. Niti dnevnih novic. Glupo opravljamo vsakodnevne opravke, glupo si vsako jutro skuhamo kavo, glupo hodimo v službo in po službi po otroke ali vnuke v vrtec, glupo smo proizvajalci in glupo smo potrošniki. O prihodnosti ne razmišljamo, ker je grozljiva – navsezadnje smo zaradi spoznanja, da je grozljiva, zapadli v depresijo in zato dobili zoloft ali asentro, ampak o tem ne razmišljamo, ker v tem trenutku glupo v mikrovalovki pogrevamo večerjo in sanjarimo, kako bomo po večerji šli spat.

Oh ja, pa računalniške igre igramo, ure in ure računalniških iger.

Seveda je na vsej tej vseenosti, vsej tej brezbrižnosti do velikih svetovnih in malih osebnih problemov, vsem tem »ah, bo že nekako« odmahovanju z roko nekaj veličastno razkošnega, nekaj skoraj čutno pišmevritičnega, zato se čez mesec ali dva kajpak spet odpravimo po nov odmerek antidepresiva. Vsekakor nam je bolje kot prej, ko smo od obupa plezali po stenah ali ždeli v solzavi negibnosti, ne da bi jedli ali se tuširali. Ampak vprašajmo se, miški – za božjo voljo, zdaj vas bom popadla za ovratnik in vas stresla, zbudite se, miški! – vprašajmo se, kako se je to sploh zgodilo.

Saj menda ni mogoče, da bi polovica nacije v pičlih desetih ali petnajstih letih vsa hkrati zbolela za kroničnim pomanjkanjem serotonina ali endogenih opiatov ali kar je že posredi. Karkoli nezdravega smo jedli, razlogi za tako pandemijo ne morejo biti organski, to bi bil evolucijski čudež. In tako se sprašujem, ali je bilo tisto, kar so naši zdravniki prepoznali kot depresijo in nam proti njej predpisali tiste lične tabletke, res depresija. Ali je bila res bolezen ali pa je bil povsem normalen odziv povsem normalnega uma na nemogoče življenjske razmere? Na vso to družbo, ki te dni že cinglja in zvončklja in prepeva Last Christmas, kar gre marsikomu zgolj na živce, mi pa se, čeprav iz dneva v dan polnimo nakupovalne košarice, počutimo čedalje bolj prikrajšani za nekaj, česar ne znamo imenovati. Na vso to politiko, katere glavni igralci nas iz dneva v dan, čeprav smo jim bojda sami pomagali zlesti na stolček, čedalje bolj navdajajo s strahom, morda celo z vprašanjem: ali se bo ponovilo leto 1939, bodo na oblast povsod prišli tisti črni, tisti nasilni, tisti reakcionarni, tisti brezčutni? Na težave z družinskimi člani, na osamljenost, če jih nimaš. Na revščino, ki te je že zadela ali pa te bo morda zadela jutri, ne glede na to, koliko sorodnikov se sicer tare okoli tebe; v stiski boš sam, solidarnosti ni. Na morebitno bolezen, ki jo naš zdravstveni sistem zdravi tako, kot jo zdravi, z levo roko, razčlovečeno in zlasti šele takrat, kadar prideš na vrsto.

Morda bi takrat, ko smo odbezljali k zdravniku, ravnali pametneje, ko bi stisnili zobe in si priznali, da smo res v težavah: res v težavah, kleč ni v tem, da se nam to samo zdi, ker nam je nekakšna bolezen zastrla pogled s črnim rastrom. Žal je večina naših težav znotraj današnje svetovne ureditve nerešljiva: morda bi zato takrat, ko smo odbezljali k zdravniku, storili bolje, ko bi zagrabili vile in kose (pa tudi s-z motorko bi padla glava preč, poje Iztok Mlakar) ter odbezljali pred parlament ali vlado; ali na volitvah glasovali drugače, kot smo; ali zahtevali referendum o uvedbi UTD, ampak mi smo se odločili za udobnejšo pot. Za kemično substanco, ki nam jemlje voljo in vitalnost in žmoht in ki nas vsako jutro navije kot mehanično igračko, da se do spanja obnašamo kakor ubogljivi državljani. Delavci. Kupci. Ohranjevalci sistema. Težko bi trdili, da je posredi zarota farmacevtske industrije, čeprav ta zaradi naše kolektivne depresije izvrstno služi: farmacevtska industrija se je tako, kot je korporativnemu kapitalu v navadi, zgolj odzvala na povpraševanje po antidepresivih, to pa je ustvaril nekdo drug, tisti, ki nas je pahnil v tole životarjenje. Morda sploh ne nalašč: ampak kaj, če so si tvorci politike in domnevne gospodarske rasti že post festum tiho rekli: tako je prav, take vas imamo radi, take s kratkim spominom in brez velikih želja; pridni, še naprej goltajte zoloft in se, kakor veste in znate, zjutraj privlecite na delovno mesto ter potem zavijte v City Park ali Qlandijo. Take vas potrebujemo.

Ne vem, morda je krivo to, da namesto dnevnih novic gledam History Channel, zato vidim teorije zarote na vsakem koraku. Preprosto ne vem – in ker jemljem antidepresive, mi tudi ni mar. Kratko malo se bom zavlekla na kavč in poskušala na televiziji najti kaj še manj aktualnega od Peggy Guggenheim. Morda kak resničnostni šov.