Nepredstavljivo težko
V začetku decembra lani je izjemni dr. Stephen Hawking v Guardianu objavil besedilo »Živimo v najbolj nevarnih časih za ta planet«, v katerem kot temeljni problem, nevarnost, ki grozi, da uniči planet, izpostavi neenakost. Brexit in Trump sta pač posledica neenakosti, tisti, ki morajo to nujno dojeti, pa so elite. Kot je zapisal: mnogo pomembnejše od tega, kaj so volivci izbrali, je, kako se bodo na te odločitvi odzvale elite. In v tej točki se tudi sam Hawking postavi v vlogo predstavnika elite in pravi: največja napaka bi bila, če mi kot predstavniki elite ne bi vložili zadostnega truda in ne bi oblikovali primernega odziva na te izzive, ki nam jih dajejo ljudje v stiski. Ker gre pač za preproste stvari: globalizacija in tehnološke spremembe so uničile pomemben del enostavnih delovnih mest, nadaljnji razvoj umetne inteligence pa prinaša uničujoči pohod na delovna mesta srednjega razreda. Cunami šele prihaja. Hkrati prav zaradi novih tehnologij in drugih razlogov redki posamezniki zdaj izjemno bogatijo, a so v tem bogatenju prav zaradi novih tehnologij na očeh vsem. Še tako revni, najbolj revni, imajo danes dostop do telefona, na katerem lahko vidijo, kako živijo najbogatejši.
A to se pač ne more dobro končati, pravi Hawking, za ta planet, pa tudi ne za človeško vrsto; tudi zato ne, ker smo v tem trenutku zmožni ta planet uničiti, nismo pa zmožni z njega oditi, nismo zmožni narediti kolonije na nekih drugih planetih. Zato se morajo elite dejansko povezati in pač začeti reševati problem – pri čemer seveda ne predlaga iskanja novega planeta, na katerega bi pobegnili, ampak iskanje rešitve za neenakost. In tudi tu odgovor že ima: edini način je, da se začne ljudem pomagati, da se bodo lahko prilagodili temu novemu svetu, in jih do takrat tudi finančno podpirati.
Zakaj tako velik citat? Ker je v njem vse povedano. Ne, nobene druge rešitve ni, nobene konference, nobene velike razprave (ki bi jo na primer organiziral kakšen predsednik republike), ker so stvari preproste in jasne: ustroji držav se morajo začeti hitro spreminjati in prilagajati, in sicer tako, da bodo ljudje, ki so jih spremembe pripeljale v stisko, slednje razbremenjeni. Vse ostalo pač vodi v kaos, v vojno – to je pač tisto, česar pa Hawking izrecno ne napiše. In vojna na tem planetu, ob orožju, ki ga imamo na voljo, je pač lahko le uničujoča, ta planet se lahko dokaj hitro in zlahka uniči. Lahko zveni noro in katastrofično, a vprašati se velja drugače: če bi z orožjem, s katerim razpolaga svet danes, razpolagali agresivneži iz časa druge svetovne vojne, ali obstaja kakršenkoli razlog, da bi verjeli, da ga v svojem besnenju ne bi tudi res uporabili? Seveda bi ga.
In za to danes gre: gre za prekleto resne razmere – in človeštvo nima rezervnega načrta, torej rezervnega planeta – še najbolj premožni ga nimajo, nihče ga nima, niti smetana smetane človeštva ne. Če pride do uničenja, razlik ne bo več, tudi milijarda evrov na računu ne bo pomagala nikomur. Če hočemo še nekaj časa živeti kot vrsta, se moramo začeti torej resno ukvarjati s problemom, ki nas pelje v veliki konflikt – in to ni ne vera ne problem osamelih dikatorjev, ampak neenakost. Opazovati je treba drobne kvazirevolucionarje, ki danes rastejo na desni in levi in so zmožni le sejanja sovraštva, sektaštva, iskanja dlak v jajcu, populizma kot odgovor na populizem – nekateri pa so zgolj drobni dobičkarji tega časa, ki bodo poskušali iz stiske skovati svoj socialni kapital in se promovirati. Mar ni svetovna literatura polna opisov teh ljudi? Vse to je, tako kot vedno v zgodovini, mogoče le zaradi izrazito in vse bolj prisotnih stisk, ki jih povzroča svetovna, večja in manjša neenakost. Začenja se nevarni ples, ker prerokov in vračev, ki ponujajo odgovore, je vse več. Mrhovinarji se že zbirajo.
A kot bi vsi računali na rešitev od zunaj, na neko čarobno paličico, ki bo trende obrnila – le redke države danes vsaj malo eksperimentirajo z rešitvami, ki bi posegle v naraščajočo neenakost. A te, ki to počnejo, nadvse hitijo. Z razlogom namreč: za boj z neenakostjo namreč na ravni držav ni več nobenega časa. Tekmuje se namreč z volitvami. Poglejmo samo slovensko politiko, ki ves čas ponavlja, da bodo parlamentarne volitve leta 2018, kar se zdi na prvi pogled razmeroma daleč, dejansko pa morajo biti volitve izvedene najkasneje čez eno leto in pet mesecev. Tako se vrti ta vrtiljak, hitro, vse hitreje.
Pri čemer je treba biti realist: odpravljanje neenakosti je tek na dolge proge. In morda je to prvo, kar bo treba povedati Človeštvu. Da hitre rešitve ni in da naj vmes ne volijo in ne verjamejo populistom in drugim, ki jezdijo na njihovi stiski ali jezi. Že to se zdi nepredstavljivo težka naloga.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.