Enigma Babe Vange

Vlado Miheljak

6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Zame ni nobene razlike med pralnim praškom in predsednikom republike. To ni niti najmanj žaljivo za predsednika, ker je pralni prašek zame oseba in sta na isti ravni. Oba sta blagovni znamki – predmeta (osebi), iz katerih je treba narediti zvezdo. Seveda je veliko lažje narediti zvezdo iz predsednika kakor iz praška. Nerodno ob tem je, ker ima lahko predsednik pripombe, prašek pa ne.« — Guru političnega marketinga Jacques Séguéla nima dobrega mnenja o pralnih praških

»Zdaj je javnost izvedela še nekaj, kar je zaskrbelo vodjo SDP Bernardića. Že pred časom se je stranka znašla v primežu afer, ki so metale slabo luč nanjo. Nezadovoljnih v stranki je bilo čedalje več, SDP pa je počasi začela izgubljati primat med strankami, ki bi jo v anketah vprašani državljani Hrvaške volili. Da bi vsaj za silo popravili sliko v javnosti, je SDP najela strokovnjaka za marketing in t. i. spin doktorja Alexa Brauna in mu za 14-mesečno ’raziskovanje javnega mnenja in političnih razmer’, kot je bilo rečeno, odlično plačala. Dobrih 36.000 evrov na mesec.« — Ko Milanoviću in hrvaški SDP več ni mogel pomagati niti politični talent niti bog, so poklicali na pomoč »marketinške strokovnjake«

Po Kitajskem horoskopu prihaja leto petelina. Ne vem, kaj pomeni za Kitajce, za nas gotovo nič dobrega. Že zdaj lahko napovemo, da bo to leto za čim prejšnjo pozabo. Če ne zaradi drugega, potem zaradi predsedniških volitev, ki bodo glede na minimalni učinek funkcije nesorazmerno naporne. Naporne za državljanke in državljane, volivke in volivce. In na žalost celo za nevolivce. A dejansko ne vem, česa naj se bolj bojimo v prihajajočem letu. Ali izbruha neobrzdanega populizma politikov, ki bodo skušali preskočiti letvico, ki jo je skrajno visoko postavil Pahor, ali nakladanja vseh vrst piarovcev in drugih preverjenih strokovnjakov. Ne moti toliko, da neobrzdano jemljejo denar tistim politikom in političnim strankam, ki so v stiski in verjamejo, da lahko t. i. marketinški strokovnjaki in strategi namesto in na mestu njih postorijo, česar sami ne zmorejo. Ko odpovedo sami in jim hrbet obrne tudi bog, jim preostane le še vera v marketingarje. Slepa vera! Kajti, če tako svetujejo, kot nastopajo v javnosti, potem jih k donosnim pogodbam lahko spravijo le hud obup, nesamozavest in stiska politikov. In potem ni čudno, da onkraj samodejnih in samoraslih kreacij in talentov praviloma ni nobenega velikega obrata. Pred kratkim je eden takih strokovnjakov, ki se je na začetku devetdesetih proslavil z izjavo, da za milijon (ne spomnim se ali dolarjev ali mark) spravi vsako parlamentarno stranko do zmage, in takoj potem na volitvah 1992 favorizirano osamosvojiteljsko stranko popeljal v grd poraz, na televiziji modroval, da je on že na pomlad vedel, da bo Trump zmagal. K tako suvereni »napovedi za nazaj« mu je močno pomagalo dejstvo, izpričano v nastopu, da ne pozna ameriškega volilnega sistema. Reči še pred koncem strankarskih primarnih volitev, da bo zmagal Trump, potem ko je na nacionalni ravni nagovorila Clintonova kar tri milijone volivcev več kot zmagovalec Trump, ki je zmago sestavil z minimalnimi prednostmi v odprtih državah, je neumnost brez primere.

No, do volilnih presenečenj sicer prihaja. Tudi pri nas. Pač, presenečenj v tem smislu, da se čez noč oblikuje ad hoc stranka, praviloma brez resnega programa, in poruši dolgoročne trende in napovedi. Taki situaciji smo bili priča dvakrat zapored. Najprej z Jankovićevo, kasneje s Cerarjevo personalno stranko. A ne v enem in ne v drugem primeru nista bila v ozadju peklenski marketinški načrt in umna strategija, ampak – v prvem primeru – pregovorni Jankovićev populistični talent, v drugem primeru pa že leta pred volitvami v javnem mnenju konsenzualno sprejeta moralno neoporečna, svetniška podoba Cerarja. Kar v prvem primeru najlepše potrjuje izid naslednjih volitev, ko Jankovićeva PS, vsej marketinški podpori navkljub, še v parlament ni prišla. In tudi suvereni zmagovalec zadnjih volitev Cerar, kljub dobrim ekonomskim kazalcem, ne more ponoviti zmage. Ne bo sicer doživel popolnega razpada, kot ga je PS, ker ima vendarle veliko močnejšo kadrovsko zaledje, a tudi drugo mesto ni zagotovljeno.

A pametni marketingarji ne proizvajajo političnih zmagovalcev, ampak izbirajo zmagovalce. To je najbolje vedel šarmantni, a pretkani guru francoskega oglaševanja Jacques Séguéla, ki je preračunljivo izbiral le tiste kandidate, ki so bili vnaprejšnji favoriti. Ko se tega pravila ni držal, ali je slabo presodil, je skupaj s kandidatom pogorel. Denimo s francoskim socialistom Lionelom Jospinom. Po porazu proti Chiracu je Séguéla izjavil nekako takole, da se Jospina, žal, ni dalo narediti dovolj seksi. Še več. Da je imel preveč integritete za zmagovalca. No, glede na to, da je isti guru vodil oz. podpiral tudi Drnovškovo predsedniško kampanjo, v kateri se je ta sprehodil do zmage, bi moral biti slednji arhetipsko poosebljenje seksi politika. Slaba šala. Še več. Drnovšek skoraj v celoti ni ustrezal Séguélovim desetim zlatim pravilom uspešnega politika.

Hočem povedati, da bi bili resnični mojstri tisti, ki bi denimo v Franciji Hollandu ponovno prinesli zmago. Prepričan sem, da če bi se odločil za kandidaturo, ga Séguéla (tudi če mu bi leta še dovoljevala vodenje kampanje) ne bi vzel za svojega varovanca. In resnični mojstri bi bili pri nas tisti, ki bi morebitnemu serioznemu, lakoničnemu kandidatu, ki bi se podobno, kot se je leta 2007 Gaspari (neuspešno) brez populizma in demagogije, spustil v predsedniško bitko proti patološko narcisoidnemu in populističnemu Pahorju, pomagali do zmage.