Skrita esenca ekonomije
Zgodovinski nauk je preprost. Večja ekonomska neenakost vodi v politično destabilizacijo.
Letošnje leto se je za ekonomsko vedo začelo slabo. Izgubili smo enega najimenitnejših predstavnikov, britanskega profesorja Anthonyja Atkinsona, očeta sodobnega raziskovanja neenakosti. Neenakost je osrednji in najbolj urgenten političnoekonomski problem sodobnega časa. Družbena neenakost se kot tržni fenomen ni zgolj zgodila, bila je politično ustvarjena. Atkinson je ponudil dejstva in teoretske dokaze, žlahtni tradiciji politične ekonomije kot vede o delitvi dohodkov in bogastva je vdihnil nov pomen. Toda njegov največji prispevek ni tičal v akademskih analizah, temveč v iskanju politik, ki lahko izboljšajo razmere v svetu. Socialne pravice so temelj političnih zahtev, ekonomija pravičnejše delitve je pogoj demokracije. Bolj empirično jasnega in moralno zavezujočega političnoekonomskega sporočila ni postavil nihče drug, prav tako ne napotkov in ukrepov, kaj bi morali storiti in spremeniti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Letošnje leto se je za ekonomsko vedo začelo slabo. Izgubili smo enega najimenitnejših predstavnikov, britanskega profesorja Anthonyja Atkinsona, očeta sodobnega raziskovanja neenakosti. Neenakost je osrednji in najbolj urgenten političnoekonomski problem sodobnega časa. Družbena neenakost se kot tržni fenomen ni zgolj zgodila, bila je politično ustvarjena. Atkinson je ponudil dejstva in teoretske dokaze, žlahtni tradiciji politične ekonomije kot vede o delitvi dohodkov in bogastva je vdihnil nov pomen. Toda njegov največji prispevek ni tičal v akademskih analizah, temveč v iskanju politik, ki lahko izboljšajo razmere v svetu. Socialne pravice so temelj političnih zahtev, ekonomija pravičnejše delitve je pogoj demokracije. Bolj empirično jasnega in moralno zavezujočega političnoekonomskega sporočila ni postavil nihče drug, prav tako ne napotkov in ukrepov, kaj bi morali storiti in spremeniti.
Atkinson je umrl pri dvainsedemdesetih, pokopal ga je neozdravljiv krvni rak, zadnjo knjigo »Inequality: What Can be done?« (2015) je napisal na dušek, ko je bolezen že omejevala njegove moči. Nikoli se ni umikal pred problemi, vedno se je aktivno spopadal s težavami. Kot študent je na začetku šestdesetih pol leta voluntiral kot medicinski tehnik v bolnišnici za otroke s posebnimi potrebami v Hamburgu. Izkušnje revnih, socialno občutljivih skupin so se ga dotaknile, analiza distribucije in socialnih politik je bila doma v univerzitetnih krogih slovitega Cambridgea, kjer je študiral. Med letoma 1969 in 2016 je podpisal 42 knjig, več kot 350 akademskih člankov, ustvaril je novo teoretsko polje političnoekonomske analize. Ekonomijo je vrnil v tradicionalno območje znanosti o delitvi, kot so jo oblikovali Malthus, Ricardo, Mill, pa tudi Marx in kasneje slovita cambriška šola z Joan Robinson, Sraffo in drugimi na čelu. Toda Atkinson je teoretske spekulacije nadgradil z zgodovinskimi serijami in empiričnimi podatki. Njegova politična ekonomija je prevladujoče teoretske modele in politično filozofijo zamenjala za rigorozno empirično zgodovinsko analizo.
Atkinson ekonomsko, politično in kulturno fresko družbenih struktur in cikličnega razvoja bere prek podatkov o distribuciji dohodkov, premoženja, davkov. Bistveno je nadgradil pristop nobelovca Simona Kuznetsa, sinteza podatkov, analiz in sklepov je dobila nov političnoekonomski pomen. Postal je vodilni mednarodni ekspert za primerjalno analizo neenakosti, revščine in razvoja, pomagal je ustvariti svetovno bazo podatkov, usmerjal je komisijo in cilje Svetovne banke glede poročil o globalni revščini. Skupaj s Stiglitzem je postavil standarde učbeniške obravnave neenakosti in politik v okviru javne ekonomike. Tlakoval je pot številnim uglednim ekonomistom, zlasti izvrstni in navdihujoči mladi generaciji, kot so Piketty, Saez in Zucman, tudi Milanović. Prevladujoči Ginijev koeficient merjenja neenakosti je nadgradil s kompleksnejšim merilom (Atkinsonov indeks), ki določa različno odzivnost socialnih skupin, zlasti ekstremne revščine, glede na distribucijo dohodkov in premoženja. Še posebej pomemben je njegov razmislek o davčnih sistemih in politikah, o teoriji in praksi optimalnega obdavčevanja. Tu je povsem jasen. Neenakost in revščina sta osrednji družbeni in razvojni problem. Njuno zmanjšanje je ključ rešitve kriz in razvoja, obdavčitev bogatih in pomoč revnim pa edino pravo orodje. Toda ne edino.
Potrebujemo sveže prijeme na petih področjih, pri tehnološkem napredku, načinih zaposlovanja, novih modelih socialne varnosti, spremembah kapitala in obdavčevanju bogatih. Preseči moramo dve neoliberalni dogmi. Prvič, da v tržnem gospodarstvu ne smemo intervenirati, in drugič, da je globalni svet preveč kompleksen, da bi ga lahko obvladovali. Neenakost je danes posledica tako tržne logike kot političnih odločitev. Poslovne in politične elite so si ukrojile svet za nemoteno ekstrakcijo rent na račun brezpravne družbene večine. Političnoekonomska pravila igre sistematično favorizirajo močne in bogate, tudi zaradi neulovljivih finančnih tokov, znižanja obdavčitev bogatih in izogibanja davkov. Hkrati so tehnološke spremembe spremenile naravo delovnih razmerij, vedno več je začasnih in neformalnih oblik dela, fleksibilnost trga dela postavlja konkurenčnost pred socialno varnost. Zgodovinski nauk je preprost. Večja ekonomska neenakost vodi v politično destabilizacijo. Političnoekonomsko stabilnost lahko dosežemo zgolj z drugačno redistribucijo dohodkov in premoženja.
Atkinson je v svoji zadnji knjigi opisal 15 rešitev kot nekakšen ekonomski manifest. Med njimi predlaga ukrepe za znižanje brezposelnosti, podpira univerzalni dohodek glede na družbeno koristno delo slehernika, zajamčene obrestne mere za državne obveznice, 65-odstotno obdavčenje najvišjih dohodkov, progresivno obdavčenje premoženja, zavzema se za državne investicijske sklade, spodbuja tehnološke inovacije glede na večjo zaposljivost, politiko konkurence in tehnološkega razvoja povezuje z zaposljivostjo in glede na distribucijske učinke … Atkinsonovo sporočilo je preprosto. Rešitev neenakosti zahteva širok nabor ekonomskih ukrepov in veliko politične volje, distribucijska pravičnost ni posledica ekonomske učinkovitosti, temveč njen pogoj. Neoliberalni kapitalizem vodi do izjemne koncentracije bogastva in ekstremne neenakosti. Zato politično ne more preživeti.
Keynes je nekoč dejal, da je ekonomija prvenstveno znanost o družbeni morali. Atkinson je to prevedel v orodje, kako izboljšati blaginjo ljudi, zlasti najrevnejših. Dejansko bi si moral z Deatonom leta 2015 vsaj deliti Nobelovo nagrado, pa je ni dobil. Toda na znanstveni Olimp vodijo različne poti. Atkinsona bo nagradila zgodovina. Imel je prav. Čas je skrita esenca ekonomije. Žal je bitko z njim prezgodaj izgubil.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.