Enoumje proslave dražgoške bitke

Bernard Nežmah

13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Pamflet

Proslava dražgoške bitke še vedno ni memorialni dogodek, ampak politična manifestacija, ki vsakič znova pozabi na zgodovinski dogodek.

Januarja 1942 so se nacistične okupacijske enote po spopadu s partizani Cankarjevega bataljona znesli nad vasico, ki so jo požgale do tal, pobile številne številne vaščane, druge pa pregnali iz domačega kraja. Dogodil se je bridek in tragičen dogodek, ob katerem je izraziti predvsem pieteto do žrtev nacizma. Je spomin žalosti na vojno krutost.

Toda letošnji slavnostni govornik je besede o tragediji zašilil z napadom na »miselne klečeplaznike« in domobrance, ki so med vojno prisegli Hitlerju. -?????

Za časa nacističnih pobojev v gorenjski vasici na Slovenskem domobranstvo sploh ni obstajalo, povezovati domobrance z nemškim požigom je zgodovinski nesmisel. Še več, govornik je vmes pozabil, da so bili eksekutorji slovenskih življenj okupatorji, on pa je svoje puščice v prvi vrsti streljal proti domobranskim enotam in ne proti nacistom. Čista zloraba dneva spomina za obračun z domobranci in njihovimi družinami ter simpatizerji.

Kdo bi porekel, da NOB praznika pač ne more biti, ne da bi izrekli manihejski obrazec o naših dobrih in zlih prednikih. Nikakor, pred 30 leti je bil v Dražgošah častni govorec Matjaž Kmecl, profesor slavistike in tudi visok funkcionar tedanje zveze komunistov. Po partijski provenienci se ni razlikoval od drugih govornikov, toda mož se je takrat povprašal o humanosti. Spregovoril je o skupini nemških vojakov, ki so odklonili ukaz o streljanju talcev, nato pa so jih zaradi upora eksekutirali nacisti. V času vojne so se torej znašli vojaki okupatorske čete, ki so ustrelitev civilistov razumeli kot zločin proti človečnosti. Vaščani niso bili njihovi rojaki, še manj prijatelji, a tudi v času bitke so v njih vseeno videli ljudi. Bili so junaki, ki so zavrnili ukaz nadrejenih v imenu človeške humanosti in se uprli vojaški pokorščini. Ter za to junaško dejanje plačali s svojimi glavami.

Letošnji govorec zgodovinar Martin Pivk je dražgoško tragedijo uporabil za izhodišče sovražnega govora. Udaril je po »miselnih klečeplaznikih«, ki se sprašujejo, ali bi ne bilo bolje, ko bi se takrat potuhnili in počakali na konec vojne.

Židovski zgodovinar Lucien Lazare je pred dvema letoma napisal knjigo »Le tapissier de Jérusalem«, v kateri je opisal svoj angažman v vojnih letih na jugu Francije. Kot Žid je pobegnil, sodeloval z makijevci, toda sam ni nikoli streljal. Tudi ni sodeloval v diverzantskih akcijah, preprosto je pomagal preganjanim, da so utekli nacistični smrti. Po vojni je potem poslušal francosko hvalo oboroženim upornikom, ki so edini utelešali pravi upor. »Rabil sem četrt stoletja prebiranja knjig in premišljevanja«, je zapisal, »da sem doumel, da je bil tudi neoboroženi upor proti nacistom povsem enakovreden akt upora!«

Tudi na Nizozemskem prebivalstvo ni množično pozdravljalo nemško okupacijo, a večina se je upirala z gestami. Na okenske police so denimo postavljali oranžno cvetje in so s simboličnim favoriziranjem nacionalne barve oponirali nemškemu diktatu.

Francoski pisatelj Jean Galtier-Boissière se ni priključil ilegalcem, tudi ni sodeloval v odporu proti Vichyju in nemški zasedbi. Toda bil je patriot, ki ni maral ne nacijev ne kolaborantov. Med vojno je opazoval in pisal dnevnik. V njem je beležil vsakodnevne dogodke, nekoč je v metroju vstal uglajen nemški oficir in ponudil svoj sedež stoječi dami. »Ne, hvala«, ga je zavrnila. Nemec je zbegano gledal naokoli in zdaj ponudil prosto mesto Galtier-Boissièru, ki ga je enako hladno zavrnil. In potem je pisatelj opisal, kako se je oficir ves zmeden vrtel po metroju, potniki pa so ga prezirljivo gledali.

Ni samo en način rezistence proti okupatorju. Dominantni partijski diskurz na Slovenskem pa je kot edini hvalevredni upor glorificiral streljanje z orožjem in posledično gojil kult smrti. Na številnih spomenikih NOB tako stoji pristavek: Življenje so darovali za svobodo! Ki je pomensko zgrešen, saj ubite žrtve niso podarjevale življenja, temveč so jim ga nasilno vzeli.

Tudi v osvobodilni vojni je namreč človek dragocenost, škoda je vsakega življenja. Ameriška ofenziva v Italiji je potekala razmeroma počasni, ob silovitih nemških obrambnih linijah, generali niso pošiljali vojakov v smrtonosne juriše, temveč so zmagoviti spopad vodili z mislijo, kako naj čim več vojakov preživi.

O smiselnosti posameznih bitk se sprašujejo tudi Poljaki, ki so avgusta leta 1944 začeli varšavsko vstajo. Najbolj gloriozno dejanje civilnega prebivalstva v Evropi med drugo vojno. Nikjer drugje se prebivalci velikih mest niso sami uprli nacistom, tudi v Jugoslaviji so mesta Beograd, Zagreb in Ljubljana pričakala na prihod partizanske vojske.

Armija Ludowa je uspela osvoboditi stari del mesta in se več kot dva meseca borila zoper nadmočne nemške enote. Vstajo je pričela, ko je bila ruska vojska le streljaj od Varšave, računajoč, da skupaj izženejo okupatorje, toda sovjetska armada se ni premaknila niti za ped.

Rezultat je bil grozovito porušenje mesta in 200 tisoč mrtvih Poljakov. In danes se mnogi sprašujejo, ali je bilo vredno izgubiti skoraj četrt milijona ljudi?

A govorniki na proslavah jih ne obtožujejo, da so miselni klečeplazniki.