Politika na 140 znakov

Vlado Miheljak

13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Dva leva

»Po letih odsotnosti alternative politikam, ki se vračajo v preteklost in nacionalne okvire, in v odsotnosti zamisli, kako bi evropsko idejo peljali naprej ter je ne razgradili, podpisujemo svečano ljubljansko pobudo, s katero želimo spodbuditi ljudstvo Evropske unije, da po tehtnem premisleku spodbudi nov ustavni proces in ga konča s sprejemom nove pogodbe o evropski ustavi. Tako bi zavarovali velike pridobitve evropske ideje.«
— Robert Schuman, Jean Monnet in Konrad Adenauer bi se fotkali s Pahorjem, pa so prezgodaj umrli

»Ideja za pripravo osnutka je po Petričevih besedah nastala med enim izmed sprehodov in pogovorov, ki sta jih imela z Jambrekom, samo besedilo pa je oblikoval Jambrek.«
— Pobuda osnutka nove evropske ustave lepo demonstrira, da sprehod po gozdu in svežem zraku ni vedno dobrodejen (RTV SLO, 6. 1. 2017)

»Živimo v političnem ozračju brez dejstev. Če se bo politika delala s 140 znaki na Twitterju, če bomo obšli vsako razumno mero odgovornosti in ljudem za to ne bo nič mar, potem imamo velik problem.«
  — Odhajajoči ameriški državni sekretar John Kerry (STA, 10. 1. 2017)

»Poslance včasih podcenjujemo. Številni med njimi ne znajo le pisati in brati, temveč so tudi razgledani.«
— Strogi nemški financminister Wolfgang Schäuble se je velikodušno izrazil o nemških poslancih

Znano je, da je nemški finančni minister ne le zelo škrt (kateri finančni minister pa ni?), ampak tudi mrk in aroganten. In njegov vrednotni in politični zor je tak, da bi težko našel z njim kakšno skupno točko. A kljub temu ali pa prav zaradi tega sem bil nekako fasciniran nad intervjujem, ki ga je iz revije Der Spiegel ponatisnila Mladina. Ko sem v pogovoru s prijateljem omenil, da pa vseeno ne razumem, kakšen neki je smoter Mladininega ponatisa sicer zelo zanimivega pogovora, me je razorožil: »Poglej, že to, ker se z nemškim finančnim ministrom lahko prepiraš o Bachu in Mozartu, s slovensko ministrico pa kvečjemu o pozitivnih energijah in bibavicah, je zadosten razlog!« In me je prepričal.

A zdaj prihaja nov čas. Vsaj za Slovenijo bi bolj veljalo, da poslance (in politike nasploh) pogosto precenjujemo. Številni med njimi, ne le da ne znajo pisati in brati, temveč so tudi nerazgledani. Pač, čas novih politikov, ki niso zgolj nespodobni in nekulturni, ampak tudi akulturni in prazni. Ki se poganjajo na 140 znakov. V domačih merilih pooseblja takšen profil s številom znakov omejenega politika Janez Janša, v svetu Trump.

A kaj sploh še ostane onkraj tega? Slej ko prej nastavljaštvo, kakršnega demonstrira Borut Pahor. Zadnji izraz tega perverznega ekshibicionizma je slavnostno podpisovanje predloga osnutka nove ustave EU. Prazna forma! Paravan za prikrivanje resnih problemov. Sam sicer še vedno skušam verjeti v federalno Evropo; ne le skupnih vrednot, ampak tudi obligacij. A to, kar Pahorjevi podpisniki predlagajo v abstraktnem osnutku, je kvečjemu odmik od Evrope državljanov k utrjevanju obstoječe unije nacionalnih držav. Jambrek pravi, da je »glavni moto osnutka predloga ustave ta, da je lahko EU zgolj uravnotežena unija nacionalnih držav, njihovih civilnih družb in tržnih gospodarstev«. Kar pa že imamo. In ustavna listina v predloženem osnutku bi obstoječe le ponovno utrdila. Poleg tega pa imajo nekateri od zdajšnjih podpisnikov v osebni politični prtljagi nacionalistični in populistični balast, ki naj bi ga, kot obetajo, nova ustava EU odpravljala ali nevtralizirala. Resnični prehod bi bil h krepitvi federalne državne forme, kar pa je vendarle utopija v času, ko je Evropo treba reševati pred razpadom. No, tudi z neuresničljivimi utopijami ni nič narobe, če niso namenjene odmikanju od realnih problemov. Dvorna maša podpisovanja votlega osnutka je predvsem hrana za Pahorjevo samovšečnost in promocijo pred volitvami.

Če bi bilo v Pahorju kaj iskrenega in prepričanega Evropejca, bi se aktivno vključil v reševanje »realnega evropskega problema« – begunske problematike. Namesto cirkuške točke čiščenja iztrebkov v pasjih zavetiščih bi lahko v okviru svojih »delovnih akcij« šel čistit človeške iztrebke v nemogočih razmerah na vrhuncu begunske krize pred letom. Če ne bi bilo jasno, da je delovna akcija v pesjakih zgolj ena od predstav, bi lahko sklepali, da ima do psov več sočutja kot do ljudi. In, navsezadnje, namesto koketiranja z vsemi in vsakomer bi se v imenu interesa države ter v imenu humanosti in solidarnosti lahko šel prepirat z domorodci širom po Sloveniji, ki nasprotujejo vsakršnemu sprejemu in nastanitvi beguncev, azilantov in celo otrok. Pa ga ni bilo nikjer, kjer so nastali resnični zapleti in konflikti. Predvsem pa bi lahko in bi v skladu s svojo funkcijo moral nastopiti proti novemu zakonu o tujcih, ki postavlja Slovenijo ob bok Madžarski, Poljski, Baltom in drugim najbolj zavržnim državam. Cerarjeva vlada, SMC in koalicija so s predlogom novele zakona pripravljene na suspenz ženevske konvencije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. In klofute zaradi tega ne dobivamo samo od »ultralevičarjev«, kot bosta verjetno kritike racionalizirali vlada in koalicija, ampak tudi od Sveta Evrope, ki je Cerarju že aprila ponujal strokovno pomoč. Novela zakona »sproža vrsto vprašanj v zvezi z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, kot so pravica do ustreznega postopka, upoštevanje osebnih okoliščin pri obravnavi prošenj in zaščita vseh migrantov in prosilcev za azil pred slabim ravnanjem, s spoštovanjem načela nevračanja vred«, pravi generalni sekretar Sveta Evrope Thørbjorn Jagland.

Predsednik Pahor pa nič.