Promotorji moralne panike

Vlado Miheljak

20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Dva leva

Za zdaj neznani storilci so ravnatelju mariborske Osnovne šole Martina Konšaka Damirju Orehovcu te dni prerezali gume na dveh avtomobilih, ob tem pa so se v okolici omenjene šole na več mestih znašli žaljivi plakati na njegov račun. Dogodke je prijavil policiji, domneva pa, da so povezani s tem, da so na šolo sprejeli štiri sirske begunce. — (STA, 18. 1. 2016)

Hervardi ostro protestiramo proti genocidnemu početju Friderika Cerarja, stranke SMC in njegovih hlapcev. Zahtevamo takojšen odstop in razrešitev ravnatelja OŠ Martina Konšaka Damirja Orehovca in takojšnjo zaustavitev načrtnega priseljevanja migrantov v Maribor. Odgovorni za načrtno zaostrovanje razmer v mestu Maribor morajo odgovarjati takoj, še preden pride do nekontroliranega izbruha nezadovoljstva Mariborčanov. — Andrej Šiško, Zveza Domoljubnih Društev Hervardi

»Kot državljani Republike Slovenije ter kot lastniki stanovanj stanovanjskega bloka Lendavska ulica 17 b v Murski Soboti smo se znašli v neenakopravnem položaju napram lokalnim skupnostim v državi, saj nas kot lastnike stanovanj vlada sploh ni seznanila – niti povprašala – ali soglašamo z naselitvijo azilantov ...« so stanovalci zapisali v izjavi za javnost. Predstavnik stanovalcev Darko Mikulić pravi, da se je za zbiranje podpisov za peticijo odločil kot član nadzornega odbora stavbe na pobudo stanovalcev, ki so za namere vlade izvedeli iz medijev. — (Večer, 13. 1. 2017)

»Morda grem kdaj korak predaleč, a tak sem.« — Borut Pahor v intervjuju za TVS (12. 1. 2017)

Ja. Sedaj pa žanjemo to, kar so nam v paniki in nesposobnosti racionalnega odziva naši politični predstavniki sejali. A duh je že zdavnaj ušel iz steklenice. Dokončno takrat, ko je civilna iniciativa profesorjev in staršev Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju preprečila nastanitev mladoletnih beguncev v »njihovem« dijaškem domu in onečastila ime poeta, po katerem nosi gimnazija ime. Takrat so se sprenevedali vsi. Cerar, Pahor in zlasti resorna ministrica, ki je molčala kot grob. Molčala, čeprav bi že zaradi (preteklih) dodatkov za stalno pripravljenost, če ne zaradi aktualnih resornih zadolžitev, morala kričati in ustrezno reagirati. In vse, od sramotne rezilne žice do prav v teh dneh aktualne novele zakona o tujcih, je pravzaprav olje v kolesje nestrpnega populizma, šovinizma, rasizma. Zato je morda nedavni mariborski eksces tragičen, murskosoboški pa celo tragikomičen, a vse skupaj je povsem običajno. Perverzno običajno. Pričakovano. Tako je bilo skoraj povsod, kjer je država skušala urejati status ter namestitev beguncev in azilantov. Praviloma, a ne vselej in ne izključno, po iniciativi kadrov, vezanih na SDS. Ena od častnih izjem je za zdaj in upam, da taka ostane, Ljubljana.

Začudenje pa zbuja protiazilantski izpad v Murski Soboti, saj je z evangeličansko tradicijo prežeto Prekmurje zaradi specifičnega položaja vedno veljalo za tolerantno in permisivno (poglej: http://sobotainfo.com/novica/lokalno/duhovnik-leon-novak-naj-jim-prekmurje-postane-druga-domovina/127906). Kot da želi nekdo Prekmurcem podtakniti novo retoriko izključevanja. A če je murskosoboški primer tragikomičen, saj je pobudnik podpisovanja človek, ki mu odsotna polovica strešice v priimku lahko v nekem drugem trenutku na podoben način zagreni življenje, kot ga ta trenutek sam greni nič dolžnim in nič krivim azilantom, je mariborski primer veliko hujši in nevarnejši, saj je v ozadju skupina, ki je prestopila tudi najohlapnejši ustavni okvir. Andrej Šiško je, če uporabimo nekoliko obrabljeno krilatico, simptom, ki je spregovoril. Ne bi bilo ravno dobro delati reklamo takšnemu osebku in takšni praksi ali si organizirati privoščljivega užitka, a njegov napad na Cerarja si je treba ogledati (https://www.facebook.com/ neutro16video/videos/1359500210787695/). Še najbolje bi bilo, če bi si ga ogledal in se zamislil sam Cerar. Šiško je nazoren primer, kam vodi nedejavna, »flirtajoča« (Vezjakov izraz) politika. Danes se zdi Šiško kot eksces, jutri bo del vsakdanjega žargona.

Pa saj se spomnite Andreja Šiška? Borut Pahor se je še kot predsednik vlade, ob napovedi nacionalistov, da bodo z referendumom ustavili vstop Hrvaške v Nato, denimo šel v Maribor pogajat z vodjo navijaške skupine Viol in Hervardov Andrejem Šiškom, ki je v ravno takrat sedel v zaporu v Rogozi pri Mariboru zaradi poskusa umora. Takrat sem zapisal, da težave Pahorja niso toliko politične, kolikor so identitetne in psihološke. Pač odraz patološke potrebe po všečnosti. A Pahor vas bo hitro razorožil, češ, »tak pač sem«. Kaj res? Nekdo je pedofil. »Tak pač sem.« Nekdo je zmikavt. »Tak pač sem.« Nekdo od državnih in orožarskih poslov jemlje provizije. »Tak pač sem.« Nekdo neodgovorno opravlja svojo delo ali obveznosti iz funkcije. »Tak pač sem.« Pahor je ta čas predsednik republike, in dokler in do koder nastopa v tej vlogi – zasebnost je v času mandata močno reducirana – nima te svobode, da bi preprosto lahko rekel »tak sem«. Zato naj se Pahor enkrat izjemoma postavi v vlogo predsednika republike z visokim moraličnim kreditom in zapelje v Mursko Soboto pojasnit, da ljudje z urejenimi statusi ne potrebujejo soglasja sosedov za najem ali nakup stanovanja. In nazaj grede naj se ustavi v Mariboru pri starem znancu in sogovorniku, ga objame in pove, da otroci morajo hoditi v šolo. Da sta največja nevarnost za sožitje nevednost in izključevanje.

Kar se v zvezi z begunci in z azilanti dogaja iz tedna v teden, ni zgolj množična histerija, ampak doziranje moralne panike z vse bolj artikulirano in naglašeno težnjo po povečanem socialnem nadzoru. Kljub spremembam oblik in dostopnosti javnih komuniciranj je kanal moralne panike še vedno klasični žurnalizem. Tudi zato mora biti ne le odgovoren in avtorefleksiven, ampak tudi nadležen. Žurnalizem namreč. Ne sme se zadovoljiti z odgovorom, da neki fenomen ali osebek »tak pač je«.