Nevarna vsakdanjost

Janko Lorenci

20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Kolumna

Naša (in evropska) politika od lanskega begunskega vala nenehno govori o ogroženi varnosti. To utemeljuje z grožnjo terorizma in novega vala beguncev. Pri tem terorističnega napada še nismo doživeli, beguncev pa je ta čas le za vzorec. Politika ravna protislovno: poudarja, da Slovenija ostaja varna država, nastopa in deluje pa, kot da nas bodo vsak hip zasuli begunci in bombne eksplozije.

Ni mogoče zanikati, da je varnost ogrožena. Toda stopnja ogroženosti je nizka in manjša kot na primer v Nemčiji ali Franciji. Pri nas noče ostati skoraj noben begunec, teroristični napad pa je manj verjeten že zato, ker ne bi bil, kot to hočejo teroristi, globalno niti približno tako odmeven kot napad v Berlinu, Londonu, Parizu. To je verjetno edini vidik, po katerem se perifernost splača.

Motivi zganjanja histerije so različni. Tudi našo politiko mika perverzna igra, značilna za vso evropsko politično druščino: strah pred terorizmom in begunci napihuje, s tem odvrača pozornost od drugih problemov in razkazuje svojo nepogrešljivost, saj samo ona razpolaga s policijo, vojsko, tajnimi službami. Hkrati si s tem nabira glasove vznemirjenih volivcev. To njeno igro z logiko privlačnosti adrenalinskih novic prevzemajo mediji in v družbi, že tako negotovi in frustrirani, se hitro razširi psihoza. Lanski begunski val je bil za Slovenijo res šok, a na njem se pretirano jaha še zdaj.

Policija in vojska sta seveda potrebni. Skrbeti je treba za njun razumni obseg, demokratično usmerjenost in osnovno zadovoljstvo s socialnim položajem. Zujfasto zategovanje pasu je obe formaciji hudo načelo. Policija je dolgo stavkala, v vojski se kažejo znamenja razsula. Po zgledu Švedske bi bilo dobro razmisliti o naborniškem sistemu namesto zgolj profesionalne vojske, ki z vsem, kar premore boljšega, služi samo potrebam Nata, ta pa manjša stabilnost v Evropi in povečuje teroristično ogroženost, tudi slovensko.

Vsekakor je varnost Slovenije in njenih državljanov ogrožena bistveno širše, bolj večplastno, kot to slika politika. Zgolj krepitev policije in vojske ter zdajšnje skrajno problematično zakonsko zapiranje državnih meja so bistveno preozki, preveč selektivni varnostni ukrepi. Državo in njene prebivalce bolj ogrožajo druge reči.

Eno je izjemno nepredvidljiv, zaostren mednarodni položaj. Nanj sami ne moremo vplivati, slabo pa je, da tudi po lastni krivdi nimamo zaveznikov, da so odnosi s sosedi slabi, da je več vlad slabo branilo našo suverenost tudi v okvirih, ki jo članstvo v EU dopušča.

Drugo so domači trendi. Nekatera znamenja so dobra – gospodarska rast se nadaljuje, vlada kot da opušča pretirano varčevanje, poslovno-potrošniški optimizem se trenutno krepi. Hkrati se nadaljujejo prekarizacija, razslojevanje, nezaupanje v institucije, razprodajanje podjetij itd. To so dolgoročni procesi, ki družbo rahljajo in jo delajo bolj konfliktno ter manj odporno navzven. Ena izmed prelomnic, ki bodo odločale, kakšna bo narava te družbe, bo zdravstvena reforma; če bo zmagala smer zdravniške aristokracije, bo slabo. Potem ne bomo nikoli imeli notranjega ministra, kakršen je bil nemški, ki je pred časom rekel: Kdor zapira glasbene šole, ogroža notranjo varnost. Tak stavek iz ust ministrice Györköseve bi pokosil pol Slovenije.

Podobno je z ignoriranjem naraščajoče ogroženosti okolja. To je znamenje kratkovidne zaostalosti, ki jo zgovorno ilustrira nepopravljivo uničevanje že tako redke dobre kmetijske zemlje, čeprav je – v skrajno negotovih časih – stopnja naše prehranske samooskrbe zelo nizka. Ministri tipa Počivavšek, ki nikoli ne vidijo celote, so škodljivi.

Tu je tudi varnostno tveganje, imenovano Janša. Zakuhal je prezadolženost, se zavzemal za enotno davčno stopnjo, vabil k nam trojko. Je trd neoliberalec in antidemokrat, ki nenehno razpreda svoje mreže tudi v policijsko-vojaško-obveščevalnem sektorju in lahko v izrednih razmerah, ki jih sam sistematično neti, še vedno pride na oblast. Že pred časom bi dokončno zatonil, če ga ne bi ohranjalo pri življenju kolaboriranje zmerne politike, medijsko uravnoteževanje, Pahorjevo spravaštvo ... Zdaj mu daje umetno dihanje vzpon sorodne evropske skrajne desnice.

Ob vseh teh in drugih grožnjah je zanemarjeno bistvo varnosti vsake države – vsakdanje življenje in čutenje večine. Življenje je za mnoge državljane dobesedno nevarno – ogrožajo jih revščina, pešanje javnega zdravstva, čedalje višje socialne bariere. Smo vedno bolj razslojena in dokaj nepravična družba. To načenja zaupanje v sistem, politiko, institucije. Na tem gojišču dobro uspeva ekstremizem. Varnost se tako ne krepi, svoboda pa se oži.

Ta vsakdanja, širše pojmovana varnost odločilno vpliva na občutek ljudi, ali so ogroženi ali varni. Terorizem in naval beguncev sta stresna, a izjemna, redka fenomena, vsakdanja ne-varnost pa traja leto in dan, deluje globinsko in prizadene bistveno več ljudi. Skratka, klasični represivno-obrambni aparat je pomemben, a manjši del varnosti ljudi, ki živijo v tej državi.

Iz občutka trajne ogroženosti, negotovosti, nezaupanja v lastne elite raste tudi šibkejša privrženost državljanov Sloveniji. Tu se kaže tesna povezanost obeh vrst varnosti, ožje (zavarovane z represijo) in vsakdanje (zavarovane s socialno državo itd.). Slabša ko je vsakdanja varnost, medlejša sta privrženost državi in patriotizem. Šibkejši ko je patriotizem, manj bodo državljani v sili pripravljeni braniti državo, bolj jo bodo izigravali, bolj se bodo izseljevali, prej bodo poslušali norce in skrajneže. Represivni aparat pa bo seveda rasel.