Kolektivni ukor

Janko Lorenci

13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Kolumna

To je vrsta novice, ki jo je treba pograbiti: Finska bo poskusno, na majhnem vzorcu uvedla UTD, univerzalni temeljni dohodek. A Finska ni osamljena: Švica je lani o UTD izpeljala referendum, poskusno ga uvajajo posamične pokrajine in mesta v Kanadi, Škotski, Italiji, na Nizozemskem. To so praktični poskusi, ne več zgolj teoretiziranje.

Nastajajo iz potrebe – zaradi brezposelnosti, služb, ki ne omogočajo preživetja, galopirajoče prekarizacije, pešajoče socialne države in izginjanja delovnih mest. Pri tem so mnenja o UTD še naprej zelo različna. Eden od pomislekov pravi: zakaj pomoč v obliki UTD vsem, zakaj ne samo tistim, ki jo potrebujejo? Druga stran odgovarja: gre za zelo preprost sistem, v katerem ni potrebe po kočljivem ocenjevanju, kdo pomoč res potrebuje, saj UTD brezpogojno dobi vsak. Je tudi finančno vzdržen – po ocenah bi znašal kak odstotek BDP. Nasprotniki to številko radi zvišujejo, da bi UTD v kali zatrli.

Odločilno je, da se na vsem Zahodu zgoščajo razmere, v katerih bo prej ali slej nujno uvesti tak ali drugačen UTD, saj bo delo zaradi hitro napredujoče avtomatizacije, robotizacije, digitalizacije vedno redkejša dobrina. Zdaj se vse vrti okoli njega – delovna mesta, plače, davki, ponudba in povpraševanje, način življenja. Če se bo to središče človekove eksistence drastično skrčilo, bo treba družbo urediti na novo. Ko bo brez dela polovica ali več ljudi, bo treba zanje nekako poskrbeti – razen če privolimo v novo barbarstvo. Riše se povsem novo zgodovinsko obdobje.

Ljudem bi UTD prinesel več gotovosti, predvidljivejše, varnejše življenje. Negotovost je družbena bolezen tega časa. A v današnjem kapitalizmu je to spodbujan, sistemsko pogojen način življenja. Ki pa je izrazito dvorezen; zaradi negotovosti, kričeče neenakosti, revščine ... raste jeza na establišment, hkrati z njo pa populizmi in skrajna desnica. Tako se veča nevarnost eksplozije, ki lahko odnese vse. Preizkušanje UTD v praksi je izraz iskanja izhoda iz te zagate.

Iščejo ga, skupaj s sorodnimi rešitvami, kot je zlasti skrajševanje delovnega časa (glej nosilno temo v prejšnji Mladini), pametne države in razumne manjše skupnosti. V Sloveniji ni o tem iskanju ali skrajšanju delovnega časa na politični ravni ne duha ne sluha. Za koalicijo, vlado in ministrstvo za delo je to sramota; gospoda Cerar, Židan, dregnita svetlolaso ministrico Mrakovo! A to tiščanje glave v pesek še zdaleč ne velja samo za problematiko dela. Kopica perečih dilem ostaja brez odgovora in celo brez resnega truda, da bi jih dobro premislili. Visijo v zraku in čakajo na božjo (ali hudičevo) roko.

Na primer: kaj bomo, če propade evro? Kaj če razpade EU? Bi bilo res bolje za vsako ceno postati nemočen član v nemškem miniimperiju ali ostati zunaj njega? Kako se prilagajamo podnebnim spremembam, akutni grožnji za človeštvo? Bi bilo pametno znova uvesti naborniško vojsko? Kaj bomo s Hrvaško po nepriznani arbitraži? Bomo v popolnoma nepredvidljivih časih še naprej kriminalno razprodajali podjetja in z njimi suverenost? Kako ublažiti beg pameti v tujino? Itd., itd.

Na splošno je Slovenija izrazito nenaklonjena kakršnimkoli družbenim eksperimentom ali vsaj sistematični izdelavi scenarijev za različne razplete pomembnih vprašanj. To govori o togosti politike, administracije, različnih ustanov in družbe v celoti. Odpor do družbenih eksperimentov priča tudi o šibki samozavesti, strahu pred spremembami, psihološki, ideološki in interesni zakoličenosti v status quo. Ta togost je deloma povezana s politično razklanostjo dežele in skromno strpnostjo vse od politike prek gospodarstva do državljanov.

Izreči si moramo kolektivni ukor. Družba, ki ni sposobna preizkušati različnih možnosti, raje gleda nazaj in ždi v sedanjosti, tudi če je ta zanič. V prihodnost noče pogledovati, čeprav lahko z eksperimenti, ki še ne pomenijo dokončne odločitve, preizkusi potencialne spremembe in si širi manevrski prostor. Tako toga prej naredi velike napake in teže zleze iz zablod.

Družbeni eksperimenti pogosto nimajo dokončnih odgovorov, lahko so dvoumni, povsod tudi niso potrebni ali mogoči. A v osnovi se splačajo in lahko potegnejo za sabo spremembo miselnosti. Zakaj ne bi, zavedajoč se naštetega, zbrali poguma in naredili poskusa s samimi seboj: začeli po tujih zgledih eksperimentirati z UTD in njegovimi približki. Ker gre za delo, to pa se živo tiče vseh, bi se tako rekoč nujno sprožila velika družbena razprava in to bi bilo v zakrčeni Sloveniji dobro že samo po sebi.

Prej ali slej bomo v tak ali drugačen UTD prisiljeni. Enako kot ves Zahod in svet smo že sredi obdobja hudih preizkušenj in sprememb. Če se bomo hoteli izogniti nenadzorovanim, nevarnim in nepredvidljivim preureditvam družbe (diktaturam, revolucijam, vojnam itd.), bomo prisiljeni v preizkušanje ne samo parcialnih področij, ampak kar celotnih ureditev. Gledano skozi daljši čas je tudi neoliberalni kapitalizem zgolj ponesrečen makro družbeni eksperiment. Vztrajanje pri njem je zanesljiva pot v dramatične pretrese.

UTD je njegova korekcija in v osnovi globoko human projekt. Če bo (ko bo) uveden, bo prinesel blagodejno olajšanje za množice ljudi. Je mejnik med civiliranostjo in barbarstvom. Koristno pa je lahko, kot rečeno, že poskusno uvajanje. Kdor bi ga resno sprožil, bi lahko, rečeno z nekaj optimizma, prispeval k razmiganju te skupnosti in dobil tudi nagrado: priznanje volivcev onkraj delitve levo-desno. To ne bi bilo populistično, ampak popularno dejanje. In zakaj ne bi nekaj, kar nas tako in tako čaka, naredili prej, preden obležimo z obrazom v mlaki?