O davoškem kapitalizmu
Davoška srečanja izgubljajo bitke, njihove optimistične rešitve in napovedi tonejo v močvirjih vedno novih kriznih dogodkov
Letošnji Svetovni ekonomski forum (WEF) v Davosu prvič postavlja v ospredje politično krizo in odgovornost poslovnih, političnih in mnenjskih voditeljev. Nastavljati ogledalo svojim udeležencem je provokacija in perverznost. WEF in njegova vizija »davoškega kapitalizma« se lomi že nekaj časa, »davoški človek« je vse bolj klavrna podoba elitnih odločevalcev, ki naj bi obvladali sedanjo kompleksno družbeno krizo. Slabi, problematični in brezidejni voditelji so postali osrednja frustracija in nevarnost razpada obstoječih sistemov. To je zadnje zatočišče pred končnim priznanjem, da »davoški konsenz« nima pravih rešitev, ker je preprosto del problema.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Letošnji Svetovni ekonomski forum (WEF) v Davosu prvič postavlja v ospredje politično krizo in odgovornost poslovnih, političnih in mnenjskih voditeljev. Nastavljati ogledalo svojim udeležencem je provokacija in perverznost. WEF in njegova vizija »davoškega kapitalizma« se lomi že nekaj časa, »davoški človek« je vse bolj klavrna podoba elitnih odločevalcev, ki naj bi obvladali sedanjo kompleksno družbeno krizo. Slabi, problematični in brezidejni voditelji so postali osrednja frustracija in nevarnost razpada obstoječih sistemov. To je zadnje zatočišče pred končnim priznanjem, da »davoški konsenz« nima pravih rešitev, ker je preprosto del problema.
WEF že desetletja deluje kot dobro naoljen intelektualni stroj, ki privablja v švicarski letoviški Davos elitno mešanico svetovnih pomembnežev. Profesor Schwab je s sodelavci dejansko ustvaril enega največjih intelektualnih podjetij na svetu, ki se ukvarja izključno s problemi, rešitvami in prihodnostjo sveta. Seveda je vse in predvsem tudi biznis. Vsak udeleženec v povprečju plača za storitve 70.000 dolarjev, prihodki petdnevne davoške konference za 3000 udeležencev so 185 milijonov dolarjev, letni proračun delovanja WEF presega četrt milijarde dolarjev. Toda eno so cene in stroški, drugo vrednosti in vrednote. In tu je WEF sredi sedanje globalne idejne in političnoekonomske zmede obstal v slepi ulici.
WEF je desetletja ustvarjal mitologijo »davoškega kapitalizma«, ki ga vodi prosvetljena meritokracija, elita politikov, poslovnežev, tehnoloških gurujev in uglednih akademikov. Davoški konsenz se ni v ničemer razlikoval od slovite »washingtonske« agende privatizacije, financializacije, deregulacije. Poganja ga prepričanje v osvobajajočo naravo trga, svetovne trgovine in podjetniške inovativnosti, toda hkrati gradi na povezljivosti, mreženju in dogovarjanju, levih in desnih. Zadnje desetletje in pol so v Davosu prevzeli idejo trajnostnega razvoja, v ospredju so ekološke teme, Oxfam že leta tu objavlja svoja letna poročila o neenakosti, vsi govorijo o družbeni odgovornosti. Davoški kapitalizem se je sicer klavrno zlomil v finančni krizi 2007–2009. In WEF je moral priznati, da težava tiči v naravi samega tržnega sistema in kapitalizma.
Nič več ne deluje. EU, model zahodne politične strategije miru in napredka, je začela razpadati. Svetovna trgovina in globalizacija sta prišli do meje, ko bolj koristita Kitajski in Indiji kot ZDA in Evropi. Vzporedni svetovi finančnega in korporativnega sveta so se izmaknili fiskalni državi in politični regulaciji. Socialna država, povojni up sodobnega kapitalizma, razpada. Ljudje so izgubili zaupanje v tržno družbo, njene demokratične mehanizme, pravno državo, svobodo in človekove pravice. Nenadoma niso v ospredju ekonomske, temveč politične teme, ne rešujemo problemov neenakosti, temveč varnosti, vse bližje smo dilemi izbire med normalnimi in izrednimi družbenimi stanji. Ne gre zgolj za vojaške spopade na obrobju Evrope, oživljanje hladne vojne na severu in norega ograjevanja na jugovzhodu EU, v ospredje prihajajo valutne, trgovinske, ekonomske vojne. Ko blago in ljudje ne morejo prečkati meja, bodo to storili vojaki z orožjem. Tolstojevo vprašanje vojne in miru postaja nova agenda.
Davoška srečanja izgubljajo bitke, njihove optimistične rešitve in napovedi tonejo v močvirjih vedno novih kriznih dogodkov. Lani so v Davosu posmehljivo govorili o Trumpu, brexit se je zdel neracionalna utvara, begunski valovi neznosna, toda obvladljiva težava. Danes je vse drugače in vse lanske davoške napovedi so padle. Zato se Davos letos obrača k voditeljem, »davoškemu človeku«, kot jih je malce cinično pred leti poimenoval Huntington. Seveda, WEF svari pred brezumnim početjem močnih avtokratskih voditeljev, ki so danes na čelu najvplivnejših držav, ZDA in Rusije, Kitajske in Indije. Vodenje ne sme temeljiti na privilegijih, osebnih ambicijah in moči brez političnega kompasa in ekonomskih radarjev. Voditelji vseh barv in ravni morajo razumeti, da je asertivno vedenje deležnikov ključno, da je odgovorno mednarodno sodelovanje edina pot preživetja planeta in celotne civilizacije. Tudi pričakovane naloge so znane. Spodbuditi morajo trajnostno rast, zaposlenost in redistribucijo bogastva, povečati moč trgov in se dogovoriti za novo socialno pogodbo. V državne institucije, mednarodni red, tudi v EU ne verjame več večina ljudi. Ljudje preprosto ne zaupajo več elitam, tudi davoški očitno ne.
Seveda so dogajanja povedna. V Davos je Trump poslal zgolj svojega obrobnega svetovalca Scaramuccija, ni Putina, pa tudi ne Merklove, prav tako ni prišel Trudeau, lansko utelešenje novega voditelja po meri WEF. Letos so bolj preštevali, koga ni bilo, kot kdo je prišel. In najpomembnejšo lekcijo so dobili že prvi dan. Xi Jinping je Kitajsko predstavil kot osrednjo zagovornico novega državnega kapitalizma in globalizacije, nove tržne družbe, kjer demokracijo obvladuje nova meritokracija. Trump je nasprotno simbol zmagoslavja nad davoško elito in njenim videnjem globalizacije. Uteleša nov tip vodenja državno korporativnega kapitalizma. Med Trumpovim poslovnim imperijem in državo, biznisom in politiko, maslom in topovi ni več pravih delitev. Trump je morda precenjen politik, če obrnemo njegov čivk o Streepovi. Toda banalnost in populizem, ekonomski nacionalizem in globalni protekcionizem očitno postajajo nova politična ekonomija centralnega kapitalizma.
In tu tiči letošnji paradoks Davosa. Manj ko veljajo njegove stare rešitve, relevantnejši postaja z vidika novih glasnikov. Danes je bližje Kitajski kot ZDA, v razmerju do zmedenih odzivov političnega populizma v Evropi deluje njegova stara agenda kot nova normala. Morda pa bodo davoški ljudje celo želena alternativa. To bo končen dokaz minljivosti starega sveta in zombijev, ki nas vodijo tja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.