Sramota
Kosmata vest davčnih beguncev
Siva ekonomija je ponikalnica – tisti del gospodarske dejavnosti, ki se izmika plačevanju davkov, a pri tem ne gre za kriminal. Na leto je v Sloveniji »vredna« kakih šest milijard evrov (to nas uvršča okoli evropskega povprečja, ponekod, na primer pri DDV, pa pobiramo davke zelo učinkovito). Pri povprečni obdavčitvi vsako leto ponikneta več kot dve milijardi. Deloma v davčne oaze, kamor (na Ciper) sta jo recimo ucvrla najbogatejša Slovenca, zakonca Login, da bi se izognila plačevanju davkov doma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Siva ekonomija je ponikalnica – tisti del gospodarske dejavnosti, ki se izmika plačevanju davkov, a pri tem ne gre za kriminal. Na leto je v Sloveniji »vredna« kakih šest milijard evrov (to nas uvršča okoli evropskega povprečja, ponekod, na primer pri DDV, pa pobiramo davke zelo učinkovito). Pri povprečni obdavčitvi vsako leto ponikneta več kot dve milijardi. Deloma v davčne oaze, kamor (na Ciper) sta jo recimo ucvrla najbogatejša Slovenca, zakonca Login, da bi se izognila plačevanju davkov doma.
Davkom se je torej mogoče izogibati celo zakonito. A tudi tako izogibanje je izrazito škodljivo in zavrženo. Vendar niti ne zbuja velikega javnega ogorčenja. To je čudno in bolno, razložljivo pa deloma s tem, da obdavčevanje še vedno velja za poseganje v sveto lastninsko pravico (kar sem pridelal, zaslužil, prigrabil, je samo moje). Povezano je tudi z nezaupanjem v državo in njene ustanove, med njimi davkarijo. Politika rada ščebeta o vitki državi, koristih nizkih davkov, o tem, da je vsak svoje sreče kovač. In ljudje si jo kujejo tudi z izogibanjem davkom. Sicer pa, zakaj bi bila politika res trda do davčnih skrivačev, ko pa, na primer, tujim lastnikom razprodaja podjetja, čeprav ve, da bo zato od njih pobrala manj davkov, ker bodo, zlasti multinacionalke, oklestile zaposlenost in plače, domače dobavitelje zamenjale s tujimi, dobičke pa skrile.
Pri javni popustljivosti do davčnega begunstva igrajo veliko vlogo mediji. To je še nekako razumljivo za tiste v lasti kapitala, ki je vedno za kar najnižje davke, krčenje stroškov dela itd. Javna tv take lastniške odvisnosti ne pozna, predvsem pa je javna in bi torej morala podpirati javni interes, ta pa pravi, da brez razmeroma visokih davkov spodobna družba ni mogoča. (Še bolj tragikomično je, da javna tv ne prepozna niti lastnega interesa. Tudi njena naročnina ima naravo davščine, pa še Furs jo izterjuje.) Njeni paradni Odmevi bežijo pred problematiziranjem neoliberalnega kapitalizma kot pred kugo, čeprav so letos celo v Davosu, kjer milijarderji dvorijo drug drugemu, govorili o njem kot o tveganju. Davčne oaze so njegov sestavni del, enako nizki davki za bogate, dramatična neenakost, napredujoča revščina itd. Odmevi slikajo zmedeno, protislovno sliko. Botrstvo, to lepo akcijo, podpirajo, a to je zgolj obliž; revščino je treba predvsem preprečevati, tudi z razbijanjem neoliberalnih dogem. Tega pa ne zmorejo. Oaz sicer ne marajo, a jih ne povezujejo z neoliberalizmom. Itd. V osnovi so varuhi statusa quo.
Strpnost do davčnega bega je mazohistična: debeli milijoni, ki bi morali pristati v proračunu in bi šli za zdravstvo, šolstvo, socialo ..., izpuhtijo v oaze in druge luknje. Davčni begunci praviloma uporabljajo javne storitve precej bolj kot povprečni državljan, a jih nočejo plačati, namesto njih jih morajo drugi, ki imajo pod palcem neprimerno manj. Temu se po domače reče kraja. Kaj vse bi bilo mogoče napraviti z dvema ali tremi poskritimi milijardami! Toliko gre približno za zdravstvo. Zato ponovimo za filozofom Zdravkom Kobetom: višina davkov določa tip družbe. Kdor je za nizke davke, je za zaostalost. V Bangladešu znaša obdavčitev 16, na Danskem pa 57 odstotkov. Davčno begunstvo je zavrženo, grdo, nehumano. Tak begunec bi moral zbujati javno ogorčenje, druženje z njim bi moralo biti nespodobno, pravi filozof.
Davčni sistemi so že tako postavljeni v korist premožnih. Davčni begunec je zato še hujši grešnik. Moral bi postati nekakšen družbeni gobavec, pa če beži zakonito ali kriminalno. Vse, kar je zakonito, še zdaleč ni legitimno.
Zato je potreben pritisk od spodaj, tudi moralni. Načinov zanj je veliko in lahko je učinkovit. Hkrati je vaja v angažiranju in povezovanju posameznikov, sindikatov, potrošnikov, nevladnih organizacij. Je tudi praznjenje frustracij, in to koristno, ne razdiralno. Take akcije lahko počasi dosegajo drobne izboljšave, razgaljajo anomalije in spreminjajo družbeno ozračje. To postaja ključno.
Denar v davčnih oazah je skriti zaklad, ki so ga zakopali veliki in majhni zmikavti. Pritisk nanje je globoko upravičen. Sami so od družbe prek pobranih davkov dobili izobrazbo, zdravstveno oskrbo, podlago za kariero, varnost, tebi, Janezu Novaku, pa s svojo kosmato vestjo in sebičnim skrivaštvom varnost kradejo, ti jemljejo zdravje, grenijo otroštvo in otežujejo starost. Moralni pritisk jih intimno najbrž ne bo poboljšal, lahko pa jih prisili k drugačnemu ravnanju, ker se bodo bali škode. Državi (politiki) lahko tak pritisk samo koristi.
Ampak kakšni državi, kakšni politiki, kakšnim bankirjem in kakšnim (ne vsem) menedžerjem!
Prav taka država s sotrudniki je prodala Helios in z eno samo potezo vrgla stran četrt milijarde evrov. Prodala je še veliko drugega. Kaj so napravili avstrijski kupci? Najprej so posojilo za nakup obesili na Helios. Potem so vrgli na cesto tretjino zaposlenih. Nato so skenslali vse domače banke in dobavitelje in se vezali na tuje (avstrijske). Vse samo zato, da bi v Sloveniji pustili čim manj denarja za plače in davke. Helios je postal tujek v tukajšnjem gospodarskem tkivu. Nato so Avstrijci ta tujek prodali Japoncem in na naš račun zaslužili četrt milijarde čistega.
Naša država pa ne neha, še naprej prodaja NLB, znova Telekom itd. Hvali se, da se trudi za gospodarsko rast, s svojimi katastrofalnimi kupčijami pa jemlje delo domačim dobaviteljem in bankam, klesti zaposlenost in plače lastnih prebivalcev, naposled pa tudi davke, od katerih živi. Vse to podarja tujini, ob ploskanju velikega dela medijev (tudi javne tv) in znatnega dela stroke.
Kdo je hujši: davčni begunci ali taka država, taki sotrudniki?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.