Naprednost

Janko Lorenci

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Kolumna

Izrazi naprednost, napredek, napreden izginjajo iz uporabe. Najbrž zato, ker so izmuzljivi, delno diskreditirani v socializmu, zdaj pa z dejstvom, da je napredek praviloma enačen zgolj z materialnim napredkom, ta pa obdarja le redke.

Pojem bi bilo mogoče rehabilitirati z drugačno vsebino. Njen najmanjši skupni imenovalec bi lahko sestavljali izrecno nasprotovanje neoliberalizmu, dokazana skrb za okolje in elementarna demokratičnost.

Vse tri sestavine so tesno povezane. Neoliberalizem uničuje družbo in okolje, oboje je v kritičnem stanju, in ogroža demokracijo. Če bo ta ukinjena, bo vrnitev k njej najbrž nasilna. Zahod pospešeno leze v to past.

Ta čas je črnogledost skoraj zapovedana, toda opisani skupni imenovalec lahko vendarle postane zmagovita, imenujmo jo napredna politična platforma. Je hkrati korenita in zmerna. Odprava neoliberalizma še ne pomeni uvedbe socializma, nujno pa pomeni odpravo sedanje brutalne, nevarne oblike kapitalizma. Taka platforma lahko pritegne različne sloje in seže čez klasično ločnico levo-desno. Ogroženost okolja prerašča v globinsko zažrt strah in prav tako sili v nasprotovanje sedanji ureditvi. Še slepci vidijo, da je vedno bolj ogrožena tudi demokracija. Družbeno ozračje se temeljito spreminja. Beseda kapitalizem postaja osovražena, socializem izgublja nekdanji slab prizvok, povsod kipijo najrazličnejša, v glavnem slaba čustva.

Na vsem Zahodu se nabira prevratniški potencial, ki bo stvari globalno zasukal na slabše – ali boljše. Očitno smo na negotovi prelomnici. S trenutnim vzponom populistov in skrajne desnice pa zgodovine še ni konec. Po neizbežnem razočaranju nad evroameriškimi trumpi utegne nihalo zanihati in to bo priložnost za zavezništvo, ki bi si zaslužilo oznako napredno. Sestavijo ga lahko nad trumpizmom razočarani volivci, prestrašena, ogrožena in zato reformirana zmerna politika ter politična alternativa. To je optimistična, a nikakor nemogoča varianta. Nenehno strašenje s črnim razpletom pa tak razplet samo pospešuje. Zdaj še zdaleč nismo v tridesetih letih!

Kako je z vsem tem v Sloveniji?

Podobno in specifično. Ljudstvo je jezno in ne zaupa politiki, toda Janša, lokalni trump, je že doživel zenit, prestrašil večino prebivalstva in se zlepa ne more vrniti na oblast. To omogoča večjo distanco volivcev do preostale politike in medijev. Ob kapitalu, skritem v ozadju, sta to ključna nosilca neoliberalizma tudi pri nas. Oba sta zavezana blaginji večine, a jo v glavnem sabotirata.

Politika o neoliberalizmu molči kot grob, čeprav je z njim okužena, še zlasti SDS in NSi. SD in SMC za silo lovita ravnotežje med neoliberalnimi mantrami in socialnostjo, rezultati tega pa so protislovni. Neenakost se veča, revščina je huda, pomembna zdravstvena reforma pa kot da gre v pravo smer. Toda zmerna politika je obsojena na pogrezanje, če se ne bo scela vrnila k večji enakosti in solidarnosti. Kulturni boj izgublja prav zato.

Poleg nevtralizacije Janše je dobro še dvoje. Prvič: politika ni tako pod pritiskom domačega kapitala, ki je šibkejši in manj internacionaliziran kot kapital v razviti EU. Zato je bolj občutljiva za pritiske od spodaj. Drugič, ti pritiski se bodo krepili, ker večina čuti stanje stvari kot krivično. Tu je pomemben tudi nastanek ZL, ki edina med strankami artikulira problematiko neoliberalizma in edina še ni kompromitirana z oblastjo. ZL lahko še zraste, če bo dokončno premagala notranja trenja in svoji protineoliberalni drugačnosti dodala močan ekološki poudarek. Tako bi laže pridobivala tudi nihajoče volivce. To prav tako velja za begunsko vprašanje. Nabito s čustvi in kot narejeno za manipulacije bo v nedogled zastrupljalo Slovenijo, če se o njem ne bo začela razprava o vseh njegovih razsežnostih, tudi o razpoloženju ljudstva. Tak realizem ne izključuje humanosti, odprtosti in nasprotovanja cerarskemu prilagajanju Janši.

Stanje v medijih je dokaj podobno kakor v politiki. Kot celota so del glavnega toka. Razen Mladine neoliberalizmu jasno nasprotujejo le posamezniki, nikjer drugje to ni uredniška politika. Pri tem je jasno, da lahko naskakovanje zgolj abstraktnega neoliberalizma hitro postane prazna lajna. Mediji morajo sami dobro vedeti, kaj je ta fenomen, v kakšnih konkretnih oblikah se kaže, kdo so njegovi nosilci, kako so zakrinkani itd. Vse to bi morali vtkati v svoj osnovni profil in vrednotenje vsakdanjega dogajanja.

O tem, za katere alternative neoliberalizmu se zavzemajo, se jim ni treba izrekati – to so zelo odprta vprašanja. Dolžni pa so neoliberalizmu nasprotovati, ne ga propagirati ali uravnoteževati z nasprotnimi pogledi. To na primer pomeni, da gospodarskega, finančnega in sorodnega dogajanja ne smejo tolmačiti propagandisti iz borznih (npr. Alta) in sorodnih logov. Zdaj mediji v najboljšem primeru slikajo mešano in zmedeno sliko. To je voda na mlin janšizma, potuha za zmerno politiko in katastrofa v časih trumpizmov, ko postaja medijska verodostojnost ključna kategorija. Nečastno vlogo igra zlasti informativni program javne tv; nečastno zato, ker je a priori zavezan javnemu interesu, a ga zanemarja, ker je vpliven in ker so njegovi novinarji bistveno varnejši kot novinarji zasebnih medijev. A že srednjeročno jih lahko ukinejo ali spremenijo v nemočna trobila spodjedena demokratičnost, histerična ksenofobija ali nova kriza, v kateri bosta usahnila razumevanje in denar za obstoj javne tv. Od resnih medijev je v marsičem odvisno, kam se bo prevesila družbena tehtnica. Malce tolaži, da se celo javna tv – vase zagledana, potencialno izjemno dragocena, toda zdaj v osnovi statusquojevska – počasi le korigira; zdaj na primer ne raja več ob vsaki razprodaji. Ampak obupno zamudniška je.