Oranžni alarm

Vlado Miheljak

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Dva leva

»Zaradi prihajajočih dogodkov poveljstvo Hervardov razglaša oranžni alarm. Vsi razporejeni Hervardi v vseh treh bataljonih ste dolžni postopati po znanem protokolu in čakati na povelje oziroma mirovati do preklica oranžnega alarma. Da ne bo pomote. V petek pripadniki štajerskega bataljona ne prihajajte na protestni shod v Maribor. Pripadniki kranjskega in primorskega bataljona pa ne prihajajte v mesto Maribor. To je ukaz.« — Ukaz vrhovnega komandanta Hervardov Andreja Šiška pred napovedanim shodom proti ksenofobiji v Mariboru

»Svoje politične usmerjenosti ne skrivam, zakaj bi jo? Grdo se norčujem iz vsake opcije, ki to zasluži, ampak ena žalibog zasluži bolj.« — Tomaž Lavrič za MMC RTV SLO (23. 1. 2017)

»Menimo, da objava enega stripa ne more bistveno poseči v celostno vrednotenje opusa gospoda Lavriča, četudi gre za vsebino, ki se navkljub kontekstu satire morda zdi komu pretirana.« — Pitijski odgovor ministrstva za kulturo na vprašanje, ali bi bilo treba Tomažu Lavriču odvzeti nagrado Prešernovega sklada

Podelitev Prešernove nagrade že dolgo ni več osrednji kulturni dogodek. Prej folklorni. Kot kravji bal v Bohinju, poletni tabor SDS v Lepeni ali svoj čas kmečka ohcet v Ljubljani. Prikažemo vse šege in običaje ter provincialno razposajenost majhnega naroda, ki sta mu prevelika skrb za etnično, vrednotno, religiozno in kulturno čistost in tabu parjenja prek ograd nekoliko izrodila gene. Zadnji žebelj v krsto nekoč ugledne in neproblematizirane palete nagrad Prešernovega sklada je bila podelitev nagrade Jožetu Možini. Kot se najbrž spomnite, jo je dobil za prispevek o Pedru Opeki. Misijonar Opeka je sicer nadvse zanimiva figura in o njem je prav mogoče narediti dober filmski portret. A po tako rekoč soglasnem mnenju filmske stroke izdelek Jožeta Možine ni dosegal meril za oznako dokumentarnega filma. Do spornega nagrajenca in njegovega izdelka se je takrat opredelila tudi strokovna žirija Festivala slovenskega filma (Mitja Okorn, Hanka Kastelicová, Demeter Bitenc, Zvezdana Mlakar, Tine Perko) in eksplicitno zapisala, da »to ni film o Pedru Opeki, temveč film o obisku ekipe RTV SLO na Madagaskarju pri Pedru Opeki. To je lahko čisto legitimno, če bi ta izdelek tržili kot reportažo in mu ne bi nadeli oznake dokumentarni film.« Toda strokovna mnenja niso štela, čeprav zakon o Prešernovi nagradi izrecno pravi, da upravni odbor odloča o nagrajencih na podlagi mnenj strokovnih komisij. Merila in argumenti za nagrado so bili drugačni. Domoljubni, domačijski. Teolog Ivan Štuhec je vzel nominiranca in domnevno presežno vrednost njegovega umetniškega izdelka v bran, češ da sta »Možina in Pedro Opeka del slovenske sodobne identitete ...« Že mogoče. A tudi kranjska klobasa je del slovenske klasične in sodobne identitete, pa ji niti v času predsedovanja dr. Bogataja na čelu upravnega odbora niso dali Prešernove nagrade. No, ni pa rečeno, da je kdaj, ob ugodnem razmerju sil v parlamentu in odboru sklada, ne bo dobila. Torej, Možina je dobil nagrado za politično in vrednotno primernost, ne pa za umetniški dosežek oziroma opus. To pomeni, ravno obratno kot Tomaž Lavrič, katerega umetniška vrednost je nesporna, domnevno pa je politično in vrednotno nekorekten. Upam, pravzaprav prepričan sem, da je res. Si predstavljate politično in vrednotno korektno satiro? To je kot kava brez kofeina, cigareta brez nikotina, zrezek brez mesa, glasbenik brez posluha ... Tisti, iz Janševega mentalnega okrožja, ki v teh dneh problematizirajo Tomaža Lavriča in nabijajo njegovo satiro, so se ob terorističnem pokolu v uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo čredno priglašali k patetični krilatici Je sui Charlie, ne da bi vedeli, kako neprizanesljivo in neselektivno list karikira svet okrog sebe. Sicer zajedljivi Tomaž Lavrič je v primerjavi z njim prav prijazen plišasti medo.

A ta vsakoletna folklora ob podelitvi Prešernovih nagrad je dejansko paravan za resnične težave. Denimo za posledice, ki jih ljudem v stiski in ugledu države ter novi arhitekturi političnih razmerij prinaša novela zakona o tujcih. Morda je slednje celo najhujša posledica. Nesoglasni koaliciji in celo nesoglasni vladajoči stranki so manjkajoče glasove zagotovili v opoziciji. To je katastrofalno za vlado in opozicijo. In za parlamentarno demokracijo. To pomeni, da je v politiki vse mogoče, vse dovoljeno. Da so najbolj nemoralni tisti, ki politično kariero ob odsotnosti političnega programa gradijo na moralnosti kot blagovni znamki.

Toda tudi opredeljevanje treznejših poslancev in članov koalicije je nedorečeno. Če še razumemo, čeprav ne odobravamo, da brezdušni pravniki brez širše refleksije pragmatično zagovarjajo zakon, ki krši ustavo in evropske konvencije, bi reflektirani družboslovci morali biti kategorično in brezkompromisno proti. Tako pa imamo eno izpostavljeno družboslovko v čredi tistih, ki so nereflektirano ali zavestno glasovali za škodljivi zakon. Drugi izpostavljeni družboslovec in predsednik DZ pa je bil proti. Zakonu je nasprotoval tudi pravosodni minister. Lepo. Pa vendar, je dovolj, da si preprosto proti, ko hkrati veš, da ne rušiš koalicije in da se ne bo nič zgodilo? Ne bi hotel delati pretiranih primerjav, a vendar je bilo v nekem zgodovinskem trenutku dovolj, da je kdo bil intimno, polglasno, vendar nekonsekventno proti nürnberškim zakonom ali pa je bil dolžan kategorično reči »tega se ne grem«? Predlagam, da si seznam glasujočih shranite za naslednje volitve.

Toda če so novelo zakona že sprejeli in ga državni svet ni vrnil v obravnavo, predlagam, da v duhu novele zakona opozicijski poslanci predlagajo prepoved vstopa Donaldu Trumpu v Slovenijo; da mu zaprejo mejo. Trump ogroža svetovni mir in varnost in s tem tudi naš mir in varnost. Naj ga razglasijo za persono non grato. Ko bo prišla Melania s sinom na obisk v domovino, naj ju Trump počaka v zbirnem centru na Obrežju ali v karanteni na Brniku.