Vzemte si jih k seb domov

N'toko

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Žive meje

Če ste si kadarkoli v zadnjem letu drznili pred nepreverjeno družbo izreči kakšno besedo v podporo beguncev, se gotovo niste mogli izogniti nelagodju, jeznim komentarjem in zaskrbljenim vprašanjem, kakršna po navadi spremljajo to vročo temo. Nekatera so razumljiva in se je treba z njimi ukvarjati ter jim dajati politične odgovore (»Od česa bodo migranti živeli, ko pa še za nas ni služb?«, »Kako lahko živimo skupaj ljudje iz tako različnih kultur?«), druga trpijo za posledicami norih fake news mailov, ki si jih prepošiljajo naši starši in jih je treba miriti (»Begunci so velika muslimanska zarota proti Zahodu!«), tretji pa so ubesedeni fašizem in jih je treba brezkompromisno napadati (»rapefugees not welcome«). Med vsem muljem, skozi katerega se prebijamo v komentatorskem močvirju, pa je zrastla še posebej zanimiva fraza, ki se trdovratno zažira v debate o beguncih in s katero vas sogovorniki vedno znova poskušajo utišati. Ni važno, ali komentirate prizore prezeblih ljudi na mejah, se zgražate nad ukinjanjem človekovih pravic ali zbirate obleke za begunske otroke – vedno se bo našel kdo, ki bo vaše razmišljanje spodbijal z moralno besedno igro: »Si že kakšnega vzel k sebi domov? Ne? Potem pa utihni!«

Ideja, da je treba kakršnokoli politično prepričanje utemeljiti z osebnim žrtvovanjem, je seveda neumna in jo lahko takoj zavržemo. Ali morajo ljudje, ki pravijo, da je treba poskrbeti za pravice revnih Slovencev, najprej enega vzeti k sebi domov? Ali mora kdo, ki zahteva brezplačno šolsko malico, najprej sam kuhati za revne otroke? Lahko gremo še dlje – morajo ljudje, ki hočejo zapreti meje, sami stati s puškami v rokah na Sotli? Argument ne drži vode, ker zgreši osnovni princip delovanja moderne države: imamo jo ravno zato, da reševanje skupnih zadev ne bi bilo odvisno od muhave dobrobiti posameznikov, ampak da se pravice ljudi zagotavljajo na edini možen način: na sistemski ravni. Zakaj bi sicer sploh imeli državni aparat?

Ker pa se je logika »vzemte si jih k seb domov« tako zelo prijela, se je vredno vprašati, kako je takšna neumnost začela veljati za vrhunec zdrave pameti. Sam sem frazo prvič slišal v obdobju, ko je potekala žgoča debata o romski družini Strojan, ki so jo na veliko zgražanje liberalne Slovenije domačini Ambrusa pregnali iz svoje vasi. Pogosto je bilo slišati, da naj razvajene ljubljanske riti, ki so polne lepih besed o Romih, sami sprejmejo Strojanove k sebi domov. Ni si težko predstavljati, od kod je prišlo takšno razmišljanje – zadnja stvar, ki si jo želi slišati prebivalec demografsko opustošene Suhe krajine, je moraliziranje ljubljanskih intelektualcev o tem, kako naj rešuje konflikte v svoji soseski. To seveda ne pomeni, da vaščani niso rasisti, vsekakor pa je treba v njihov rasizem všteti desetletja slabe razvojne politike in posledične konflikte med »cigani« in »civili«. »Vzemte jih k seb domov« je postal zagrenjeni odgovor politikom, ki pravzaprav nobenemu vpletenemu niso znali ponuditi rešitev.

Na tem primeru se je pokazalo, kaj se zgodi, ko odpovejo sistemske rešitve: vsa zgodba se zreducira na problem problematičnih posameznikov. Frazo so kmalu nekritično ponavljali Slovenci iz vseh krajev in slojev, saj je večina ljudi enostavno predpostavila, da nihče ne bi hotel živeti poleg romske ali kakršnekoli že ne-bele družine. Ta čustva so se še dodatno hranila s fantazijami o posiljevalskih hordah, ki kradejo otroke in žrejo pse, kakršne zlahka nastanejo v tako etnično homogeni državi. In ne pozabimo na pomembno vlogo, ki jo v Sloveniji igra zasebno lastništvo nepremičnin (še ena posledica slabe državne politike), zaradi česar se ljudje težje sprijaznijo s spreminjanjem svojega okolja, predvsem pa s padanjem vrednosti zemljišča zaradi »sumljivih« sosedov. Tako ni trajalo dolgo, preden smo prišli na idejo, da je izbira nam simpatičnih sokrajanov temeljna človekova pravica, ki se ji morajo podrediti vse druge. Nerešeno ostane vprašanje, kam naj gredo vsi tisti ljudje, ki ne pašejo v kategorijo »zaželeni sosed«. Jasno, naj jih k sebi vzame kakšen butasti ljubljanski intelektualec, če jih že hoče, sicer pa naj se poberejo tja, od koder so prišli.

Temelj za takšno razmišljanje ni nekakšna pradavna slovenska zarukanost, ampak vladna politika in gospodarstvo. Če so oblasti že dve desetletji ljudem vbijale v glavo, da je zdaj v kapitalizmu vsak odgovoren zase in da ni naloga države skrbeti za naše lene riti, je z varčevalno mrzlico po letu 2010 to pripeljalo do logičnega zaključka: revščina se je povečevala, država pa se je vse bolj odpovedovala sistematičnemu reševanju nastajajočih stisk. Namesto rešitev smo dobili nove dobrodelne akcije in pro bono zdravniške ordinacije. Revščina, kriminal, brezposelnost in odvisnost so dobili novo podobo: iz sistemskih pomanjkljivosti družbe so se spremenili v problem posameznih odvečnih ljudi, s katerimi naj se v prostem času ukvarjajo dame iz premožnih družin. »Vzemte jih k seb domov« tako ni le ljudska modrost internetnih komentatorjev, ampak resnična taktika vlade v odnosu do odrinjenih skupin. Vzemte domov bolno babico, ki ne more plačati nege. Vzemte domov brezposelno hčerko, ker nima za najemnino. Vzemte revnega otroka v botrstvo ali darujte Karitas, ker država ne bo plačevala za njihovo hrano. Če je »državna pomoč« postala umazana besedna zveza, se ne moremo čuditi, da je postalo nemogoče kjerkoli postaviti azilni dom.

Trdno verjamem v moč medsebojne in medkulturne solidarnosti, kakršno so pokazali številni ljudje ob poplavah v Bosni ali ob prihodu beguncev in kakršno vidimo vsak dan v dejanjih pomoči navadnih ljudi. Hkrati pa se je treba zavedati, da prav država ustvarja ali pa uničuje možnosti za nastanek takšne solidarnosti. In upam si trditi, da je 25 let ideološkega natolcevanja o zasebnih interesih naredilo množično solidarnost skoraj nemogočo, saj je država razgradila lokalne skupnosti in nas spremenila v tekmece, ki ljubosumno čuvamo vsak svojo ped zemlje. Ne smemo dovoliti, da je še tisto malo medčloveške empatije, kar je je ostalo, potisnjeno v zasebno sfero, kakor zahtevajo »vzemte jih k seb domov« kričači. Potrebujemo politiko solidarnosti, ki bo zmožna na sistemski ravni skrbeti za dostojanstvo in pravice ljudi.