Kako zmagajo norci

N'toko

17. 2. 2017  |  Mladina 7  |  Žive meje

Za nami je že nekaj tednov, ko povsod slišimo besedno zvezo »predsednik Trump«, a ta še vedno zveni kot nenaravna, težko izgovorljiva jezikovna napaka. Kot umetna tvorba, ki ne bi smela obstajati in ki jo vedno izgovorimo s tihim »WTF« na koncu jezika. Ne le, da se je je težko navaditi, ampak vsak dan zveni grše. Počasi namreč postaja jasno, da Trump ni le internetna fora, ampak je resno mislil s svojimi blaznimi predvolilnimi napovedmi in se jih kot zmagovalec tudi resno loteva. Da bi bilo vse skupaj še nekoliko grozljivejše, na svetu ne manjka podobnih TV-friendly fašistov, ki nestrpno čakajo na trenutek, ko bodo k svojim imenom prilepili naziv »predsednik«. In medtem ko poskušamo ugotoviti, kako, za vraga, smo se znašli v takšni norišnici, medtem ko ljudje v Ameriki in Evropi množično protestirajo, vse kaže, da predstavniki poražene strani iz izkušnje vlečejo točno napačne sklepe – tiste, s katerimi so bili poraženi že v prvo.

Na svojo veliko grozo v levih in liberalnih krogih še vedno srečujem prav tisti prezir do (ne)volivcev, ki je spremljal porazno Hillaryjino kampanjo pred volitvami. Mnogi ljudje svoje analize zdaj zaključujejo s tezo, da so Trumpa na oblast spravili apatični levičarji, ki niso želeli podpreti Hillary. Za te malomarneže se je prijel ljubkovalni izraz »people who don’t give a shit«. Leni, vzvišeni in privilegirani kvazi socialisti, ki se v pižamah prekladajo po maminih hišah in berejo Žižka na svojih iPadih, naj bi bili torej glavni krivci za zgodovinski poraz levice. Kdo drug pa je še tako varen, da si lahko iz čiste moralne vzvišenosti privošči zmago fašista, ki bo manjšinam in ženskam zagrenil življenje? Tako je danes skoraj vsaka strah zbujajoča Trumpova poteza pospremljena s posmehljivim pomežikom nevolivcem, češ: »No, ste zdaj zadovoljni?«

Morda je res velik problem, da ljudje niso pripravljeni požreti ponosa in zavoljo obrambe ranljivih skupin izbrati manjše zlo. Toda takšna razlaga volilnih izidov ni samo površna, ampak se na široko izogiba vsem pomembnejšim problemom, ki se skrivajo za volilno abstinenco. Ne trdim, da ni včasih treba sprejemati neprijetnih odločitev, toda počasi bo treba razmisliti o dometu tega pristopa. Koliko časa lahko še upamo, da bo izbiranje manjšega zla delovalo kot učinkovita predvolilna strategija? Ali so kampanje, zgrajene na geslu »zdaj moramo pozabiti na potrebe ljudi, da ustavimo prihajajočega tirana«, res lahko uspešne v vseh okoliščinah? Človek bi rekel, da obdobje trdega realizma, ko volivci levim strankam ne smejo postavljati previsokih zahtev, traja že malo predolgo.

Problem apatije na levici je zato treba iskati na strani političnega establishmenta. V današnjem sistemu je preživetje strank odvisno predvsem od države in velikih donatorjev, organizirani volivci pa so s svojimi nadležnimi zahtevami kvečjemu ovira. Zato so storili vse, da bi volivce spremenili iz aktivnih sooblikovalcev njihove politike v velike otroke, ki jih moraš vsake štiri leta navdušiti s kako novo PR-finto. Samo poglejte, s kakšno vnemo se demokrati, laburisti in evropski socialisti poskušajo otresti svojih aktivističnih frakcij. Toda kako lahko politiki, za katere demokracija ni nič več kot medijska PR-bitka za pozornost bebavih otročajev, od njih zahtevajo racionalnost in zvestobo? Če smo za njih res le instant potrošniki v supermarketu, potem je breme prepričevanja na strani prodajalca, ne pa kupca. Nisem še slišal za produkt, ki bi ga lansirali z geslom: »Kdor me ne kupi, je neodgovoren privilegiranec!« Mar se ne bi vsak resen analitik po neuspehu vprašal, kaj je narobe z njegovim produktom, namesto da kriči, kakšni kreteni so kupci? Kruta realnost demokracije pač ni v tem, da je dolžnost volivcev podpreti slabe kandidate, ampak da morajo kandidati prepričati volivce.

Razlog, da sredinske stranke tega ne počnejo, je precej preprost: ker jim dolgo ni bilo treba. V zadnjih desetletjih se je ideja demokracije pač spremenila – politika ni več dojeta kot polje boja, kjer organizirana množica poskuša prek izvoljenih predstavnikov uresničiti svoje zahteve, ampak je videti bolj kot kompleksen stroj, ki zgolj potrebuje strokovnega upravljalca. Podoba politika kot borca za interese nekih družbenih skupin je zato zamenjala podoba pilota, ki svojim potnikom le vsake toliko časa poroča o altitudi in vremenu. Približno tako so videti tudi volilne kampanje: en sam prikaz suhoparnih pilotskih sposobnosti, brez obljub o spremembah.

Takšna politika, ki noče vključevati zahtev volivcev, pa postane nemogoča v času ekonomske negotovosti. Ni se več mogoče odkrito posmehovati »naivnim idealistom«, ki hočejo varnejše službe, brezplačno zdravstvo in šolstvo, kot je to počela Hillary. Ni jih mogoče utišati z grožnjami, da zdaj ni pravi čas. Vse bolj je namreč jasno, da pravi čas ne bo nikoli prišel in da gre v resnici za načrtno nižanje pričakovanj volivcev. To lahko od blizu opazujemo na primeru Cerarja, ki se stalno približuje desnici z namenom, da ne bi dal preveč zagona Janši. Kar je podobno neumna taktika, kot če bi ekipa v finalu lige NBA namenoma izgubila prve tri tekme, da ne bi preveč razjezila svojih nasprotnikov. Liberalci ves čas nastopajo izključno kot alternativa desnim norcem prav zato, ker volivcem ne mislijo ničesar priboriti, nato pa se čudijo, ko jih norci pregazijo.

Nekateri bralci se bodo ob tem morda spomnili, kako sem pred zadnjimi evropskimi volitvami rohnel proti »people who don’t give a shit«. Še vedno zagovarjam, da bi bilo bolje množično glasovati proti desnici, a sem pri pisanju ubral lažjo pot in namesto analize poraznega sistema naredil bolj všečno psihoanalizo glupih (ne)volivcev – kot je to navada v liberalnem publicizmu. Od takrat smo imeli mnogo priložnosti za učenje, saj smo na levici doživeli poraz za porazom. Edini resni politični preboji zadnjih let pa niso prišli s strani tehnokratov, ki so od ljudi zahtevali poslušnost in svarili pred previsokimi pričakovanji, pač pa s strani politikov, ki v imenu ljudi postavljajo zahteve in se za njihovo uresničitev naslanjajo na kolektivno moč družbenega pritiska. Povedano drugače, za zmago proti trumpom tega sveta bo levica morala ponovno odkriti, kako vključiti širše množice v boj. Do takrat pa bo na boleč način spoznavala, da zasmehovanje ljudi, ki od njih pričakujejo več, pač ni najboljša strategija za zmago.