DeSUS gre v armijo
(S-M terenske vaje)
Če ne bi vrhovni poglavar politične stranke upokojencev Erjavec pokal od zdravja in mladosti (navsezadnje je kar šest let mlajši od pisca tega stolpiča!), bi idejo o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka, ki jo je lansiral na kongresu DeSUS, lahko pripisal gerontološkim razlogom. Tako pa gre delno za politično preračunljivost (prehiteti SDS), delno pa za neprikrite avtoritarne vzgibe. Pravzaprav so pojasnjeni motivi na moč podobni kot pri sosednji Hrvaški, ki prav tako napoveduje ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka. Torej ne globalni in regionalni varnostni razlogi, ampak discipliniranje pomehkuženih teles in mehčanje preostrega uma sta pravi razlog. Argumentacija je res škandalozna. Je pljunek na zgodovino slovenskih civilnodružbenih bojev za demilitarizacijo in ugovor vesti v osemdesetih letih. Ki so si skupaj z zahtevami za svobodo izražanja, združevanja, odpravo smrtne kazni ... prizadevali za širitev polj svobode. Kajpak Erjavec ni bil del teh bojev. Z ničimer se ni izpostavljal, ničesar ni tvegal. Bil je slepi potnik na ladji v odprto družbo in državo. Zato s tako lahkoto klati neumnosti, namesto da bi enkrat za spremembo začel opravljati funkcijo zunanjega ministra. Kajti, če sta v katerem vidiku delovanja Cerarjeva vlada in koalicija res katastrofalni, sta na področju zunanjepolitične iniciative. Vse, prav vse poteze vlečemo napačno. Še tiste, ki se za trenutek zdijo racionalne in modre. Kar kaže tudi ambivalenten odnos do Rusije. Dobri odnosi z Rusijo bi bili lahko slovenska prednost in priložnost v času nove hladne vojne. A po eni strani ji, Rusiji, odpiramo vrata, po drugi kanimo poslati slovenske vojake v združene sile severnoatlantskega zavezništva na rusko mejo na Baltiku. V misijo, ki si jo naša vlada in diplomacija očitno predstavljata kot obrambni zid proti severnjaškim divježem v Game of Thrones. Če bomo svojo zavezo realizirali, bo slovenska »vojaška« prisotnost na ruski meji direktno proti nacionalnemu interesu. In če se je po drugi strani za trenutek zdela Pahorjeva pot v Rusijo ena redkih dobrih diplomatskih potez poosamosvojitvene Slovenije, se je že dan pozneje s podaljšanjem poti v Ukrajino in spremnim brezglavim blebetanjem spremenila v katastrofo. Že samo dejstvo, da je v Ukrajini komentiral vtise iz Moskve (češ da si »ruska stran ta hip preveč obeta od možnosti otoplitve odnosov z Združenimi državami Amerike in prvim srečanjem s predsednikom Donaldom Trumpom ...«) je znak, da Pahor na diplomatskem področju ni opravilno sposoben. In podoben sklep bi lahko potegnili za celotno oblastno strukturo. Če se vam zdi prehud, napravite test in predsedniku države in predsedniku vlade, predsedniku DZ, vodji desne opozicije zastavite dve vprašanji. Najprej, kateri zgodovinski in mednarodnopravni razlogi upravičujejo odcepitev Kosova od Srbije in kateri po drugi strani oporekajo odcepitvi Krima od Ukrajine. Neodvisnost Kosova smo med prvimi priznali, zaradi Krima pa pošiljamo na rusko mejo slovensko vojsko. In drugo, kateri razlogi so denimo Švedski omogočili, Sloveniji pa preprečujejo priznanje Palestine.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»Zamisli o ponovni uvedbi služenja obveznega vojaškega roka ... je naklonjena precejšnja večina, 57 odstotkov vprašanih, nasprotuje pa ji dobra četrtina. Najbolj jo podpirajo simpatizerji SDS in ljudje s poklicno ali nižjo izobrazbo« — (Delo – anketa, 20. 2. 2017)
»Da vsak mlad fant pozna vsaj osnovne veščine; da pozna, kaj pomeni podrejenost, nadrejenost.« — Karl Erjavec vidi priložnost, da se bodoči rekruti seznanijo s praksami podrejanja in dominacije ter z drugimi sadomazohističnimi igricami (TVS, 20. 2. 2017)
Nekaj več kot 54 odstotkov hrvaških državljanov podpira vnovično uvedbo rednega služenja vojaškega roka. »Globalni in regionalni varnostni izzivi niso niti približno prvi razlog, temveč vojaški rok vidijo kot odlično priložnost za učenje discipline, ki je mladi nimajo, in bolj splošno kot pripravo na življenje.« — S Hrvaško si delimo Piranski zaliv, teran in idejo obnovljenega obveznega služenja vojaškega roka (STA, 7. 2. 2017)
Slovenija se je uvrstila med štiri članice zveze Nato, katerih prebivalci bi v primeru vojaške grožnje raje videli, da jim na pomoč priskoči Rusija kakor ZDA ali katera od drugih severnoatlantskih zaveznic. — (Delo, 18. 2. 2017)
Če ne bi vrhovni poglavar politične stranke upokojencev Erjavec pokal od zdravja in mladosti (navsezadnje je kar šest let mlajši od pisca tega stolpiča!), bi idejo o ponovnem obveznem služenju vojaškega roka, ki jo je lansiral na kongresu DeSUS, lahko pripisal gerontološkim razlogom. Tako pa gre delno za politično preračunljivost (prehiteti SDS), delno pa za neprikrite avtoritarne vzgibe. Pravzaprav so pojasnjeni motivi na moč podobni kot pri sosednji Hrvaški, ki prav tako napoveduje ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka. Torej ne globalni in regionalni varnostni razlogi, ampak discipliniranje pomehkuženih teles in mehčanje preostrega uma sta pravi razlog. Argumentacija je res škandalozna. Je pljunek na zgodovino slovenskih civilnodružbenih bojev za demilitarizacijo in ugovor vesti v osemdesetih letih. Ki so si skupaj z zahtevami za svobodo izražanja, združevanja, odpravo smrtne kazni ... prizadevali za širitev polj svobode. Kajpak Erjavec ni bil del teh bojev. Z ničimer se ni izpostavljal, ničesar ni tvegal. Bil je slepi potnik na ladji v odprto družbo in državo. Zato s tako lahkoto klati neumnosti, namesto da bi enkrat za spremembo začel opravljati funkcijo zunanjega ministra. Kajti, če sta v katerem vidiku delovanja Cerarjeva vlada in koalicija res katastrofalni, sta na področju zunanjepolitične iniciative. Vse, prav vse poteze vlečemo napačno. Še tiste, ki se za trenutek zdijo racionalne in modre. Kar kaže tudi ambivalenten odnos do Rusije. Dobri odnosi z Rusijo bi bili lahko slovenska prednost in priložnost v času nove hladne vojne. A po eni strani ji, Rusiji, odpiramo vrata, po drugi kanimo poslati slovenske vojake v združene sile severnoatlantskega zavezništva na rusko mejo na Baltiku. V misijo, ki si jo naša vlada in diplomacija očitno predstavljata kot obrambni zid proti severnjaškim divježem v Game of Thrones. Če bomo svojo zavezo realizirali, bo slovenska »vojaška« prisotnost na ruski meji direktno proti nacionalnemu interesu. In če se je po drugi strani za trenutek zdela Pahorjeva pot v Rusijo ena redkih dobrih diplomatskih potez poosamosvojitvene Slovenije, se je že dan pozneje s podaljšanjem poti v Ukrajino in spremnim brezglavim blebetanjem spremenila v katastrofo. Že samo dejstvo, da je v Ukrajini komentiral vtise iz Moskve (češ da si »ruska stran ta hip preveč obeta od možnosti otoplitve odnosov z Združenimi državami Amerike in prvim srečanjem s predsednikom Donaldom Trumpom ...«) je znak, da Pahor na diplomatskem področju ni opravilno sposoben. In podoben sklep bi lahko potegnili za celotno oblastno strukturo. Če se vam zdi prehud, napravite test in predsedniku države in predsedniku vlade, predsedniku DZ, vodji desne opozicije zastavite dve vprašanji. Najprej, kateri zgodovinski in mednarodnopravni razlogi upravičujejo odcepitev Kosova od Srbije in kateri po drugi strani oporekajo odcepitvi Krima od Ukrajine. Neodvisnost Kosova smo med prvimi priznali, zaradi Krima pa pošiljamo na rusko mejo slovensko vojsko. In drugo, kateri razlogi so denimo Švedski omogočili, Sloveniji pa preprečujejo priznanje Palestine.
Ampak, v redu. Bizarna ideja obnovljenega obveznega služenja vojaškega roka, za katerega v sedanji situaciji ni niti osnovnih možnosti, bi lahko bila v perspektivi celo dobra rešitev. A prvi pogoj je, da izstopimo iz zveze Nato in razglasimo aktivno nevtralnost. Ob tem pa redefiniramo nacionalni obrambni sistem, reaktiviramo sistem teritorialne obrambe in uvedemo obvezno urjenje in usposabljanje. Seveda ob absolutnem in brezpogojnem rešpektiranju ugovora vesti, zato ne nujno in zgolj vojaško, ampak urjenje za najširši vidik varnosti in preventive (civilna zaščita, gasilci ...) za vsakršne izjemne dogodke. Izstop iz zveze Nato je nujen tudi zaradi tega, ker je severnoatlantska zveza relikt hladne vojne in že dolgo nima obrambne funkcije. In ne nazadnje, ker je zgolj in vse bolj instrument ameriških geostrateških ciljev in delovanja.
Zadnja anketa Dela, po kateri bi večina ljudi v primeru vojaške ogroženosti raje videla, da nam na pomoč priskoči Rusija kot Amerika ali katera od drugih severnoatlantskih zaveznic, kaže, da je tudi v javnosti dozorelo spoznanje, da je poslanstvo Nata preseženo. No, sicer pa je dilema, ali Rusi ali Američani, lažna. Obe izbiri sta, kot bi rekel tovariš Stalin, slabši. Kar se mene tiče, bi med Rusijo in Ameriko izbral Kostariko. Ne le zato, ker je daleč – sicer so tudi Rusi in Američani geografsko daleč, a so vseprisotni – ampak predvsem zato, ker Kostarika svojo varnost zagotavlja brez armade.
Izstop iz zveze Nato bi bil lep primer, kako je manj včasih več. Za manj denarja bi dobili več varnosti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.