Uspavanka

Maja Novak

24. 2. 2017  |  Mladina 8  |  Ihta

Televizijska poročila je mogoče spremljati na dva načina, ki ju bom za lažje razumevanje v nadaljevanju tega predavanja imenovala pravilni in napačni.

Napačni: pred televizor sedete v napeti preži, s hrbtom, ravnim kot metlišče, z dlanmi med koleni, s široko odprtimi očmi in zašiljenimi ušesi, morda ošilite tudi kak svinčnik, da bi si sproti beležili najpomembnejše točke, skratka, vse telo daje vedeti, da ne želite preslišati niti besedice. Ta način sem ne zavedajoč se njegove napačnosti prakticirala vse odraslo življenje, nato pa sem zbolela za gripo.

Tako sem odkrila pravilni način, ki se ga je pred mano zagotovo že oprijela večina Slovencev, očitno pametnejših od mene. Takole gre. Zgrudimo se na kavč in se pokrijemo z odejo. Predtem vzamemo protibolečinsko tableto, tableta in topla odeja pa poskrbita, da nas začne grabiti dremež; medtem ko nam ušesa božajo blagi glasovi novic, nihamo med budnostjo in spancem, tako da nobene novice v resnici ne slišimo v celoti, v zavest nam prodira le ton, v katerem so izrečene. Ta pa je prijazen, spravljiv, pomirljiv, oboji, novinarji in politiki, nam z mehkimi toni, ki vrejo iz njihovih grl, dajejo vedeti, da je v naši državi vse v redu. Po takem dremavem poslušanju informativnih oddaj se vsekakor počutimo dosti bolje, kot bi se sicer.

Država mi daje blagoglasno vedeti, da pazi name. Da bom pod odejo v prihodnje še varnejša, je redarjem podelila policijska pooblastila, policijo pa oborožila s paralizatorji. Mmmm, kako prijetno je dremuckati, ko to poslušaš. Idilo malce zmotita le novici, da sta dva vola na smrt pretepla pivskega kolega in početje celo posnela, da bi se pričevanje o njunem junaštvu na Facebooku lahko vrtelo celih dvanajst ur, ter da se je začelo sojenje visoko noseči ženski, ki je prejšnjega otroka domnevno trpinčila, dokler ni umrl zaradi poškodb.

Le napol sem pri zavesti in briga me. Ko bi bila prisebnejša, bi se morda vprašala, ali bodo v policiste povzdignjeni redarji in paralizirajoči policaji v prihodnje bolje preprečevali takšne zločine. Ko ne bi skoraj spala, bi o tem podvomila. Ker sem nekdanja poznavalka kriminalk, se zavedam, da je prepričljivo slovensko kriminalko mogoče postaviti le v minimalistično okolje, kakršno poznamo iz klasičnih britanskih krimičev: v družino ali vase zaprto vaško skupnost ali med sosede v bloku v spalnem naselju ali med peščico sodelavcev v tej ali oni pisarni ali ... Kriminal v Sloveniji večinoma kot kak origano v lončku na balkonu gojimo kar doma, vse, kar presega domačo pridelavo, vse mafije, trgovci z orožjem, politični spletkarji ..., vse to je tako redek in tako specifičen pojav, da je pravzaprav škoda, da se sodobni pisci slovenskih kriminalk poskušajo osredotočati prav nanj. Morda ravno zato praviloma neslavno pogorijo.

In v trenutku budnosti med novicama me prešine misel: pri kriminalu z domačega vrta bodo redarji in paralizatorji vendar nemočni, saj ni mogoče, da bi se v sleherno disfunkcionalno družino naselil policist, da bi nenehno kukal družinskim članom čez ramo in nadzoroval njihovo početje; prav, ampak če je tako, če pri ogromni večini slovenskega kriminala ni mogoče storiti ničesar, zakaj sploh potrebujemo paralizatorje?

No, medtem me ponovno zagrne mehka roka spanca, in ko se spet ovem, televizija pripoveduje nekaj o novi koroški deželni ustavi in tem, kako bo po sprejetju te ustave uradni jezik na avstrijskem Koroškem zgolj nemščina. Ne kaže nam napenjati mišic in groziti z notifikacijo avstrijske državne pogodbe, mi v uradniško prijaznem tonu (če ni to oksimoron?) dopoveduje premier. Čakaj, kako groziti, mar ni notifikacija nekaj smotrnega, kar bi Slovenija morala opraviti že zdavnaj, tako kot kupec hiše pri priči poskrbi, da bo, ko postane novi lastnik, vpisan v kataster, se vprašajo moji od kinkanja omamljeni možgani, vmes pa mi Karel Erjavec priljudno, kot zna le on, že sporoča, da se bo sestal s predstavniki slovenske manjšine na Koroškem in na sestanku spuščal vljudnostne zvoke. Kombinacija premierovega in njegovega sporočila mi daje vedeti, da Slovenija za zaščito avstrijskih Slovencev ne bo naredila nič otipljivega. V redu. Samo da bo mir. Gremo nazaj v mižale.

Kriminal v Sloveniji večinoma kot kak origano v lončku na balkonu gojimo kar doma.

Potem pa mi v polovični komi na površje zavesti priplava beseda demonstracije! Ker se mi je tako dremajoči sedanjost pomešala s spomini na otroštvo, sem se pač spomnila, kako so nas šolarje v Novi Gorici v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vsakokrat, kadar je kdo pokazal kriv prst naši manjšini v Italiji, nagnali demonstrirat pred občinsko stavbo. Človek bi hudobno še pomislil, da je bil odnos Jugoslavije do vseh treh slovenskih manjšin malce manj malomaren kot ta, ki ga kaže Slovenija osamosvojena ... Ja, demonstracije, si rečem, se docela ovem in se vzravnam na kavču: to je skrivnost paralizatorjev. Čudovito jih je mogoče uporabiti na demonstracijah. Posredi ni to, da bi država z njimi poskušala varovati nas, posredi je to, da se varuje pred nami; da bo takrat, ko bo ponižanim in razžaljenim dokončno prekipelo, ker jih je kljub domnevni čudežni gospodarski rasti iz dneva v dan več (pogoj gospodarske rasti v kapitalizmu je pač ta, da veliki večini prebivalstva čedalje bolj krčiš pravice), primerno oborožena. Ti šment. Aspirin in topla odeja gor ali dol, ob tem spoznanju ne morem več dremati.

Nauk: informativne oddaje so zaradi načina, kako so uglasbljene, čudovito uspavalno sredstvo. Vseeno pa nekateri preobčutljivi uporabniki med njimi kdaj zaslišimo kaj, kar nas kljub gripi vrže na noge. Da bi dosegli želeni učinek, se moramo torej bolj potruditi. Morda kaže namesto dveh aspirinov vzeti štiri. Nemara tudi kakšno pomirjevalno tableto.