Metakolumna ali kako pisati kolumne

Maja Novak

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Ihta

Kogar vreme te dni ne peha v depresijo, ta bodisi ni normalen bodisi ne živi v Ljubljani. Vseeno pa je moj okoreli srček zavriskal od veselja in oblaki potrtosti so se razblinili, ko sem minuli petek že navsezgodaj izvedela, da se je, prvič, našel sodnik, ki se je postavil po robu Donaldu Trumpu, in drugič, da je naš premier, mačo kot mačo, pozval k odstopu Milana Brgleza, ker si drzne razmišljati drugače kot on. Hvala vam, vsi moji moški, po vaši zaslugi bo vsaj moje kolumnistično delo v prihodnjih mesecih bolj veselo.

Kajti za kolumnista ni hujšega od tega, da nima glavnega junaka, proti kateremu bi lahko prožil zarečene puščice zlobe. Je že res, da lahko spet in spet kritiziramo kapitalizem: kapitalizem je treba kritizirati, saj je kriv marsičesa, morebiti tudi kakšne smrti, ampak kapitalizem nekako nima obraza, ki bi mu kolumnist lahko z debelim flomastrom narisal grde črne brke. Pravzaprav sem bila v svoji kolumnistični karieri najsrečnejša takrat, ko je bilo mogoče kar naprej grajati ljubljenega vodjo SDS – česa vsega ni počel, tem je bilo v izobilju, toliko potencialnih satir, pa tako malo časa! – zdaj pa je nekako poniknil v ozadje in se posušil kot fižolov strok jeseni, nič več na neznanih krajih ob neznanem času ne uganja neznanih stvari, samo še tvita in tvita, vendar tako nespretno, da ga celo v lastni stranki ne morejo več jemati resno. Škoda. Kot objekt kolumnističnega gneva se je spridil, kaj naj rečem drugega.

Ampak hvala vsem velikim, srednje velikim in malim bogovom, zdaj sem dobila kar dva, o katerih je mogoče zarobiti kako krepko. Trump je pravzaprav užiten le pogojno. Prevelika preproščina je, da bi si satirik lahko kaj prida pomagal z njim. Natanko tak je, kot se kaže, tak bizon, s tistim svojim šopom las je še počesan kot bizoni, nezakompliciran, podobno kot lego figurice sestavljen le iz treh ali štirih koščkov, njegovo sovraštvo do tujcev je pristno, kot je pristno sovraštvo raznih Grimsov in Gorenakov in kar je še ksenofobnega življa, tu ni česa analizirati, take ljudi lahko kvečjemu potihoma spoštuješ, ker se ne pretvarjajo, da so boljši, kot so. Če se pri Trumpu čemu čudim, je to le prepričanje, ki so ga odrasli, resni, tehtni komentatorji ameriških razmer gojili vse do zdaj: da bo namreč po tem, ko se bo vselil v Belo hišo, opustil svojo nacifašistično retoriko in začel razmišljati kot preudaren človek. Le od kod jim ta domneva? Morda so se tolažili, ker jih je bilo strah, za pogum so si žvižgali v temačnem gozdu, in morda, ker sami niso nesramne mrcine, niso mogli verjeti, da je neponarejena nesramna mrcina kdo drug, zato so menili, da se Trump v imenu populizma samo nekaj gre, da bi bil pač izvoljen. No ja, miški, zmotili ste se, naredili ste isto napako, kot so jo pred časom v zvezi z nemškim kanclerjem Hitlerjem naredili politiki drugih evropskih držav. Svet je s Trumpom dobil točno to, kar mu je Trump obljubljal. Moje sožalje.

Kot kolumnistična tarča je Miro Cerar dosti obetavnejši.

Tega človeka je res strah. Kar poglejte ga, kadar spregovori o migrantih in varnosti, kar pomeni žico in protiustavne zakone. Srčni utrip se mu opazno poveča, glas se mu poviša, hitreje začne govoriti, malo bi manjkalo, pa bi od razburjenja začel jecljati, vse telo se mu napne, besede prehitevajo druga drugo, in čeprav je najbrž celo med najbolj množičnim pohodom beguncev skozi državo v živo videl natanko toliko teh revežev kot ogromna večina Slovencev, torej natanko nobenega, se zdi, kot da se množice bosonogih Ahasverjev vsak dan trumoma valijo po hodniku mimo njegove pisarne. Ker ga je strah, se odziva z nasiljem, ki povozi vse civilizacijske norme in ki vodi v democid. Prav. Ampak brihtna kolumnistka moje sorte se kajpak vpraša, česa ga je strah v resnici.

Mislim, da ga je strah za mesto pod soncem. Za svojo samopodobo. Boji se, da ga bodo begunske množice odnesle s položaja predsednika vlade, morda celo iz politike, preprosto zato, ker bo ksenofobna večina njegovih sodržavljanov zahtevala trše prijeme, in ko ne bo več ne premier ne politik, sploh ne bo več vedel, kdo je. Tudi sicer ne ve natanko, kdo je: ko ne bi bil sin slavnih staršev, bi bil morda notar v kaki zaspani vasi. Zato mora z vsem, kar naredi, sproti potrjevati, da je nekakšen dedec v klasičnem slovenskem pomenu besede, tak polpismen, z mišicami in pestmi in zobotrebcem v ustih, da je torej vsaj nekdo. Ker ne ve, kdo je ta nekdo, dvomi o slehernem svojem koraku, za ratifikacijo nekdaj mevžastih, zdaj pa že odkrito tiranskih potez potrebuje svetovalce, vendar tudi to ne pomaga: eksistenčna stiska, eksistenčni dvomi, nakopičeni kompleksi, manjvrednostni ali večvrednostni, nočejo pa nočejo odjenjati, ti smola. Človeku bi se kar zasmilil. Ker ga je strah, se obnaša kot buldožer, nato pa se ustraši lastne nasilnosti in na ta strah odgovori s še večjo grobostjo: ujet je v spiralo. Ja, za kolumnista je tak material dosti hvaležnejši od Trumpa in celo od Janše. Blagor meni.

Kako zanimivo bo postalo šele, ko bosta Cerar in Janša sklenila koalicijo! Morje hudih kolumen sledi.

Pravkar berem sci-fi roman o fantu, ki ga je težilo toliko kompleksov, da je moral pred njimi bežati v vzporedni svet, nekakšno pravljično deželo, kjer je bil kralj in kjer mu je vse govorilo, da je z njim vse v redu. Težava je bila v tem, da sta ga bogova te dežele (dva zlata ovna, a pustimo zdaj pomisleke o smiselnosti religij ob strani) po vsaki pustolovščini poslala domov, k vsej tisti bedi, pred katero je želel zbežati. Da bi lahko ostal v Filoriji, se je moral odpovedati človečnosti in postal je pošast. A ne taka zobata, z luskinami: še vedno je nosil kravato in zlikano sivo tridelno obleko in še vedno je imel brezhibno manikirane nohte. Takih se nam je bati.