Abbey Road to Hell

Vlado Miheljak

10. 3. 2017  |  Mladina 10  |  Dva leva

»Nismo vedeli, kaj storiti. Brian Epstein, naš menedžer, je predlagal, da vstopi Paulov dvojnik Billy Shears kot prehodna rešitev. Vse skupaj naj bi trajalo teden ali dva, ampak čas je tekel, in ker nihče ni nič opazil, smo preprosto nadaljevali. Billy se je poleg tega izkazal kot dokaj dober glasbenik. Je bil precej boljši performer kot Paul. Edini problem je bil, da se z Johnom nista prenašala.« — Edini še živeči očividec, 76-letni Ringo Starr, o tem, kako so za domnevno umrlega Paula McCartneyja Beatli našli dvojnika, ki je bil še boljši od originala

»Vem, da je Ringo senilen in je izgubil pamet. ... V življenju sem ga videl narediti in govoriti veliko neumnosti, a ta je ena od najhujših.« — Tako se je na svojega tovariša iz slavnega benda razjezil domnevni Paul McCartney

Ne, Marx, navezujoč se na Hegla, ni imel prav, zgodovina se ne ponavlja le dvakrat, ampak trikrat. Začelo se je kot farsa. Namreč, Beatlesi so posneli in izdali predzadnji album. Vsekakor pa zadnji v produkciji Georgea Martina in zadnji, ki ga je skupina dejansko še skupaj delala. Naslovili so ga Abbey Road, po ulici, kjer je bil sloviti studio EMI. A bolj kot naslov sam je dal albumu pečat ovitek, poln simbolov in dvoumnih sporočil. Govorilo se je namreč, da je Paul McCartney mrtev. Da je imel hudo avtomobilsko nesrečo. In na fotografiji naslovnice, ki jo je 8. avgusta 1969 ob desetih dopoldan posnel fotograf Iain MacMillan, na kateri štirje Beatli prečkajo cesto na zebrastem prehodu, je polno namigov, ki omogočajo vsakršno interpretacijo. Paul McCartney je bos, kar naj bi pomenilo mrtvega človeka. In še več! Levičar, levoroki kitarist je imel na naslovnici v roki cigareto. V desni roki! Jasno, za potrebe prikrivanja smrti so naredili fotko z dvojnikom. Impersonatorjem. Še bolj prepričljivim, kot je bil Botteri za nagrajenega Lavriča na podelitvi Prešernovih nagrad. Celo bolj prepričljivim, kot je bil originalni Paul. V tej procesiji na Abbey Roadu je prvi v vrsti John. V beli, menda svečeniški obleki. Za njim Ringo kot črni pogrebec. Na koncu kolone George v delavskem jeansu. Kajpak kot grobar. Ob pločniku je parkiran avtomobil. Kajpak hrošč. In registracija je več kot pomenljiva. LMW 28IF. Vse jasno: Linda McCartney Weeps ter da bi bil Paul star 28, če (IF) bi živel. No, nerodno je le to, da je avto pripadal stanovalcu Abbey Roada z enako registrsko tablico precej pred domnevno smrtjo Paula. In ne piše 28IF (če) ampak 281(ena)F. In takrat Paul ne bi bil star 28, ampak 27 let. A to ni zmedlo privržencev teorije zarote, ki so praktično v vseh pesmih na albumu našli namige na smrt. Nedavna izjava ostarelega Ringa je vse skupaj ponovno aktualizirala. In da bi bil zaplet še bolj dramatičen, se je v Hamburgu oglasila v rumeni tisk 53-letna strežnica v domu ostarelih Bettina Hübers, ki trdi, da je bila njena mati Paulova ljubica v času hamburškega obdobja pred vzponom skupine ter da je bogati glasbenik njen oče. Enkrat je že dokazovala očetovstvo z DNK-testom. In bila neuspešna. Jasno, saj so testirali dvojnika. Sedaj naj bi zahtevala obnovo testa na Paulovem bratu. Je pa ta Bettina šokantno podobna mlademu Paulu. Podobno, kot domnevni sin našemu kardinalu v mladih letih. No, kakorkoli, meni je v celotni zadevi najbolj zabavna Ringova izjava, da je (bil) dvojnik boljši od originalnega Paula.

A če so Beatli za potrebe promocije lansirali potencirano farso, so bili Rupel, Grafenauer, Bučar in zakonca Hribar, torej očetje in mati naroda, pahnjeni v zgodovinski kontekst krute realnosti. Namreč, fotograf Vican Vicanović jih je pred dobrimi tridesetimi leti, torej v času 57. številke Nove revije, postavil v enaki maniri na prehod za pešce pred univerzo, kot MacMillan Beatle. Ker so omenjeni novorevijaši generacijsko in stilsko onkraj popularne kulture, dvomim, da so se zavedali, v kaj jih lucidni fotograf postavlja. A če je na Abbey Roadu predvsem retorično vprašanje, ali je Paul živ, ne more biti dvoma, da France Bučar iz Vicanovićeve originalne fotografije ni (več) živ. Na njegovem mestu je dvojnik. Namreč, pred dnevi, po slovesni maši ob tridesetletnici izida 57. številke Nove revije pred Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, je Delov fotograf Družnik naredil remake originala. Na Bučarjevo mesto je vskočil Jambrek. Ki ni bos in je nedvomno slabši od originala. Vse skupaj tako ni izpadlo zgolj kot farsa, ampak kot burleska.

Sama 57. številka Nove revije kot simbol nekega prelomnega časa si sicer zasluži analizo. Kritično analizo. V tistem času krog okrog Mladine ni znal, želel, hotel misliti države. Krog okrog Nove revije pa jo je mislil napačno, nezadostno, preozko. Preveč je enačil pojma države in domovine. Svoj čas sem zapisal, da je država strukturni, domovina simbolni fenomen. In država ta čas nima večjega sovražnika od fetišizacije domoljubja. Domoljubje je predmoderni in izključujoči pojem, ki ne omogoča minimalnega skupnega imenovalca in sobivanja vrednostno, idejno, politično in po življenjskem slogu različnih. Končni rezultat nedržavotvornega domoljubja so državljanske inicative proti vsemu in vsakomur; proti vsakršni ideji in pobudi. Tudi proti temeljnim človekovim pravicam in proti dediščini evropskega razsvetljenstva. In vrh ledene gore domoljubja so oživljene vaške straže, ki pred begunci in drugimi nesrečniki varujejo domove, kot so jih v času turških vpadov ali med vojno pred antifašisti.

Kakorkoli. Domovina ni »ena, nam vsem dodeljena«, zato šele država (in spoštovanje pravne države) omogoči, da ljudje živijo skupaj kljub vsem nepremostljivim razlikam. Da z različnimi domovinami živijo v isti, skupni državi.