Auf nach Moskau! Auf nach Moskau!

Vlado Miheljak

17. 3. 2017  |  Mladina 11  |  Dva leva

»O takšni svobodi, kakršno imajo v umobolnici, se niti socialistom nikoli ni sanjalo. V umobolnici se lahko izdajaš za boga ali za devico Marijo, za papeža ali za angleškega kralja, za Cesarja ali za svetega Václava ... V umobolnici je bil tudi nekdo, ki je kričal, da je nadškof, delal pa ni nič drugega kot žrl ... Nekdo se je izdajal celo za svetega Cirila in Metoda, da bi dobival po dve porciji. Neki mož je bil tam noseč in vse je vabil na krst. Mnogo je bilo tam zaprtih šahistov, politikov, ribičev in skavtov, zbiralcev znamk, fotografov in slikarjev. ... Vsak je lahko govoril, kar je hotel in kar mu je pač slina prinesla na jezik, kot da je v parlamentu. Nihče v umobolnici ne pristopi k človeku in ne reče: ‘Tega ne smeš storiti, tole, dragi moj, se ne spodobi, tegale bi se moral sramovati, saj si vendar izobražen.’« — Jaroslav Hašek v Dobrem vojaku Švejku opisuje kraj, kjer bi naš predsednik in vrhovni poveljnik lahko našel še veliko poklicnih, stilskih in identitetnih izzivov in poslanstev.

»Če bo možnost za miroljubno rešitev, bom kot predsednik republike Slovenije zelo zadovoljen in bom podprl takšno rešitev ... a v primeru, da se to ne bo zgodilo, bom naredil vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev ... sicer jo bom (Slovenijo, op. a.,) prisiljen braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad.« Novinarka RT: »In vi ste vrhovni poveljnik države, kajne?« »... Jaz bom to naredil s partnerji v Nato. O tem ni dvoma!« Novinarka RT: »Gospod predsednik ... ampak nekako se mi zdi, da v vodstvu Rusije ni ne volje ne želje, da bi napadli Slovenijo.« — Slovenija v teh dneh uresničuje grožnje, ki jih je pred dvema letoma izrekel za rusko televizijo RT naš predsednik in vrhovni poveljnik, ter pošilja na rusko mejo kontingent vojakov.

V politiki vljudnost ne prinese vedno rezultatov. Pogosto je zgolj potuha. Včasih je treba (političnemu) bebcu povedati, da je bebec. Ni pa nujno, da pomaga. Kajti če bi razumel, ne bi bil (politični) bebec. A ni ključni problem, da je bebec na čelu države. Kajti na vrhu je legalno in legitimno. In zato ima do te vloge neodtujljivo pravico. Problem je, da ga kljub temu ali pa ravno zaradi burkaške nature volivci večinsko volimo. In še bolj, da njegovo podobo mediji in novinarji z neko sprevrženo naklonjenostjo utrjujejo. Saj so kritični, pravzaprav bolj hudomušni kot kritični, ob njegovih izpadih, a to izpostavljanje gre na tak način in do tja, ko ga, Pahorja, naredi še bolj simpatičnega, ljudskega, našega. V njegovi norčavosti se ljudje medsebojno prepoznajo in tisto, kar ga loči od slehernika, sta kvečjemu volja in preračunljiva želja po uspehu. Je nekakšen do skrajnosti prignan lik ljudskega bebčka. Slovenski švejk. A ne samo on. Podobno bi lahko rekli za Cerarja. Za Györkösevo, za Katičevo, za – bog pomagaj! – Karla Erjavca.

No, ni ključni problem, da imamo pri nas preveč švejkov. Problem je, ker imamo premalo haškov. Torej ljudi v medijih, v publicistiki, ki bi to politično norost in sprevrženost anatemizirali.

Če se je Pahorjev nastop v začetku februarja 2015 za prorežimsko rusko televizijo RT zdel smešen, zabaven ali kvečjemu žaljiv za državo, ki jo kot predsednik predstavlja, je odločitev slovenske vlade, z očitnim blagoslovom vrhovnega poveljnika, da pošlje slovenske vojake na rusko mejo v Latvijo, direktno protiljudska – proti slovenskemu nacionalnemu in varnostnemu interesu. In za takšno sovražno dejanje bi morali vsi po vrsti, volivci, javnost, mediji zahtevati odgovornost. Res je, da je vlada »za zaprtimi vrati« brez javne razprave sprejela sklep, ki ga lahko primerjamo s spornostjo slovenskega angažmaja v Iraku, a odločitev je padla že v začetku februarja brez resnejšega nasprotovanja tako v politiki kot javnosti in medijih. Zaradi brezbrižnosti in prevelike ležernosti so javnost in mediji sokrivi za to odločitev. Vsekakor ideja, da se vmeša(va)mo v spor z Rusijo, za katerega ni resnih aktualnih ali zgodovinskih razlogov, ne bo ostala brez slabih posledic. Ničesar ne moremo pridobiti s svojo »prisotnostjo«, lahko pa zelo veliko izgubimo. Tako ekonomsko kot politično. Na ruski meji se ne brani varnost kogarkoli pred ruskim medvedom, ampak se podpirata ameriški geostrateški interes in obnavljanje hladne vojne. In če smo se doslej vseskozi nekritično, nezrelo, neavtonomno fiksirali na Ameriko, bi lahko izkoristili vsaj vsesplošno evropsko averzijo do Trumpa in se nekoliko emancipirali. Menda Nato, v katerega smo prispevali kontingent, s svojo prisotnostjo na ruski meji v Latviji ne ogroža nikogar. Kaj pa potem dela tam? Nabira gozdne sadeže? In mi smo menda tam zaradi svojih obveznosti do Nata. Če je tako, da smo tam proti svojemu interesu zaradi obveznosti do vojaške zveze, je treba po najkrajši poti iz organizacije, ki nas peha v dejavnosti proti lastnemu interesu. Ki nas sili nesmotrno trošiti denar v času, ki ni rožnat. V času, ko država ni zmožna zagotavljati sredstev za socialne transferje, za zdravstvo, šolstvo, kulturo. V času, ko je naša vojska razcapana, slabo obuta, brez ustrezne opreme, celo brez streliva, slabo pripravljena, zapravljamo denar za prisotnost tam, kjer nam prisotnost škodi!

Zdaj je pravi čas, da se ojunačimo in damo pobudo za referendum o izstopu iz Nata. Zdaj je še čas, da se otresemo škodljivega članstva.