V lovu na Šulca

Vlado Miheljak

24. 3. 2017  |  Mladina 12  |  Dva leva

»Popil sem vse, kar mi je bilo dosegljivo.« — … je samokritično priznal nekdanji alkoholik in sedanji predsednik nemških socialdemokratov Schulz, ki je dobil bitko z alkoholom in je od leta 1980 abstinent

»Evropska komisija je minuli petek objavila osnutek delegiranega akta, s katerim namerava Hrvaški dodeliti omejeno izjemo pri uporabi imena teran.« — Minister Židan in sedanji predsednik slovenskih socialdemokratov je izgubil bitko za alkohol (STA, 20. 3. 2017)

No, pa imajo po dolgih postnih letih svojega Chucka Norrisa ... ki vse zmore, ki vse zna, ki si upa, ki ima vizijo. Nasprotniki cinično dodajajo ... ki zmaga, še preden gre na volitve. Kajpak nemški socialdemokrati, SPD. In rezultati so več kot vidni. Na zbirnem pregledu zelo natančnih in medsebojno usklajenih meritev nemških javnomnenjskih agencij (t. i. Sonntagsfrage Bundestagswahl) Merklova s CDU/CSU, ki je na volitvah septembra 2013 nesramno z 41,5 % proti 25,7 % premagala SPD in to prednost ohranjala vse povolilno obdobje do letošnjega februarja, več ne izkazuje prednosti. Večina agencij je zaznala zgodovinski skok podpore SPD, ki se je izenačila ali (po meritvi INSA) celo prehitela CDU/CSU. Tudi slovita Forschungsgruppe Wahlen je empirično zaznala dvoodstotno prednost SPD, a so v končni projekciji volilnega izida s korekcijskimi faktorji še pripisali minimalno, dvoodstotno prednost CDU/CSU. Zaznava drastičnega porasta podpore SPD zanika priljubljeno tezo slovenskega večnega poraženca, da so hitri in sunkoviti skoki in upadi zaščitni znak neetabliranega, neutrjenega strankarskega prizorišča mladih ali nepopolnih demokracij. In evforija, ki jo je proizvedel nemški socialdemokratski Chuck Norris, kot se ga je že prijel nadimek tako med nasprotniki kot somišljeniki, spiralno proizvaja vedno nove in nove učinke. Kot da bi se prebudilo resignirano in utrujeno socialdemokratsko volilno telo, ki že vse od odhoda Schröderja ni verjelo v možnost še kakšne zmage svoje stranke. Pri tem je treba poudariti, da do izničenja še februarja nedosegljive prednosti krščanskih demokratov ni prišlo zaradi kakšnega hitrega upada priljubljenosti Merklove in njene grupacije, ta je zelo stabilna pri 33 odstotkih, ampak zaradi prebujene samozavesti socialdemokratskih volivcev. Če bo Schulz zdržal tempo in se potrdil kot dolgoprogaš, se lahko ne samo na jesenskih volitvah, ampak tudi na dolgi rok spremeni podoba Nemčije. In tisto, kar je treba poudariti, je dejstvo, da so socialdemokrati s Schulzem, ki je bil na nedavnem kongresu nemške SPD z aklamacijo potrjen kot predsednik stranke in kanclerski kandidat, dobili prvovrstnega populista. A ne populista nasploh, ampak levega populista. To si velja zapomniti in o tem velja razmisliti. Namreč, tudi naši socialdemokrati niso imuni za populizem, le da izbirajo napačne vsebine in napačno retoriko. Ne razvijajo populističnih obrazcev, ki bi propagirali leve ideje in stališča, ampak vselej, ko postane vroče, zdrknejo v desni populizem. Tekmujejo z desnico v svarjenju pred migranti, tekmujejo z desnico v generiranju konfliktov s Hrvati, sodelujejo v neoliberalnih manevrih zavijanja vratu vse bolj obubožanega prebivalstva. Vse to počno neprekinjeno, odkar je Pahor postal predsednik stranke. Tako na državni kot na lokalni ravni si z desnico delijo pomanjkanje empatije in državotvornosti. V vsesplošni protiazilanstki evforiji nima noben socialdemokratski župan »jajc«, da bi povedal, da so odprti za tragedijo in življenjske stiske pribežnikov, brezdomcev, brezpravnih. Spomnimo se samo socialdemokratskega poslanca in podpredsednika stranke Vebra ...

OK, v mnogih vidikih, ne vseh, Združena levica z novo retoriko in izpostavljanjem zanemarjenih ali zamolčanih tem igra pomembno parlamentarno in splošno politično vlogo. A ZL ima smisel, kolikor in dokler je taka, kot je (pretežno) sedaj; a priori robna stranka, ki je ne mika vstop v koalicijo in svet kompromisov. A Slovenija potrebuje tudi levosredinsko socialdemokratsko stranko, ki bi bila pripravljena in sposobna prevzemati odgovornost vodenja države, a bi bila hkrati imuna za gnile kompromise na račun prebivalstva. Problem slovenske socialdemokracije vse od nastopa »zmagovalca« Pahorja je odsotnost liderja, ki bi konkuriral in kandidiral na političnem trgu s socialdemokratskimi idejami. Sedanji predsednik Židan je marsikaj, a gotovo ni socialdemokrat. Pravzaprav je brez resnega političnega profila. Se ne opredeljuje do jedrnih in paradigmatskih vprašanj kurza države. Ste kdaj slišali Židanovo stališče do vojaškega kontingenta, ki ga v času socialdemokratske ministrice pošiljamo na rusko mejo? Ste slišali njegova stališča do »ljudskih vstaj« proti nastanjanju azilantov širom po državi? Pričakujete, da ga boste slišali izreči kritično stališče ob ravnokar realiziranem izgonu sirske družine z v Sloveniji rojenim dojenčkom? Ne Židan, ne Fajonova, ne bivši predsednik stranke Pahor se niso oglasili. Zagotovo pa ste se naposlušali o teranu, kot da bi bilo vprašanje njegove avtohtone ekskluzivnosti ključno za razvoj in položaj Slovenije v EU. Židan bi kot kmetijski minister z nedvomnimi referencami in kompetencami na resornem področju lahko bil politično karkoli. Še najbolj predsednik ljudske stranke. In najmanj predsednik socialdemokratov. In to je izhodiščni problem SD. Ne le, da na čelu stranke ni človek z voditeljsko karizmo. Še huje je. Na čelu stranke nimajo socialdemokrata. To je približno tako, kot da bi krščanske demokrate vodil ateist.

Zdi se, da bi socialdemokrati, preden naskakujejo oblast, morali organizirati lov na svojega Šulca. Da se jim (in posledično nam vsem) ne bi zgodilo tako kot leta 2008, ko je socialdemokratsko vlado vodil Pahor. Posledice tega še danes čutimo.