Formula

Janko Lorenci

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Kolumna

Zdaj je že dokaj jasno, da populistični val ne bo kar preplavil in predelal vse Evrope. Temna plat tega obeta je, da se bo nadaljevalo stanje, ki je izdelek t. i. sredinske etablirane politike, pogosto sestavljene iz zmerne levice (socialdemokratov) in konservativne desnice. Ta izdelek je pokvarjena roba.

Prav ta politika je povzročila že kar trajne krizne razmere, zanetila z begunsko krizo vzpon populizma in skrajne desnice, se obema v marsičem prilagodila, v socialno-ekonomskem pogledu pa se ni korigirala niti za las.

V takih razmerah se negotova, jezna, zmedena družba cepi nekako na tri tokove: prvi, najmočnejši, se še oklepa statusa quo, ker se boji sprememb na slabše in je množično zavajan. To etablirano politiko še drži pri življenju. Drugi tok beži k sirenskim glasovom populistov in skrajne desnice, najmanjši del pa se ozira k novi levici.

Stara (socialdemokratska) levica v takem položaju nujno izgublja. Res je nekoliko blažila neoliberalne ekscese, hkrati pa je desnici s sodelovanjem na oblasti omogočala trajno spodjedanje socialne države. Tako si je odtujila tradicionalne volivce, delavce, dobršen del srednjega razreda in novi proletariat – prekarce. Ker se je po malem še drži glas branitelja solidarne družbe, hkrati pa je te ideale očitno izdala, izgublja podporo bolj kot desnica. Na oblast se skoplje le še izjemoma ali kot revni sorodnik desnih strank.

Vse to je značilno tudi za Slovenijo in njeno levico. Stranka SD, od Pahorja predelana v nekakšno blairovsko tretjepotnico, ostaja na sceni, a je šibka (v anketah sicer že dalj časa raste) in v glavnem ne tič ne miš. SMC, v resnici bolj desna kot sredinska stranka, brez nje ne bi mogla klestiti javnih služb, razprodajati državnega premoženja itd. Socialistična ZL je programsko radikalnejša, neomadeževana z oblastjo, njeni poslanci pa delajo dobro. A stranka ostaja razklana in taka ne bo stopila v nobeno koalicijo. Nobena prihodnja vlada pa brez njenih impulzov od znotraj ne bo res drugače usmerjena.

Slovenija postopno podlega neoliberalizaciji, nanjo se lepijo klientelizem, streženje lobijem, slepo prepuščanje toku, ki ga določajo vrhovi EU. Visoka gospodarska rast lahko hitro ugasne, poleg tega večini prebivalstva ne prinaša skoraj nič. Dejstva tudi kažejo, da so razvojno najuspešnejše bolj solidarne, socialne države. Zato Slovenija nujno potrebuje izstop iz dosedanjega razvojnega vzorca in zasuk k načelni in dejanski rehabilitaciji skupnega dobrega, pa tudi k politični profesionalnosti in širini. Razbita, zafrustrirana in konfliktna družba, ki se lahko poenoti le še v kratkih športnih evforijah in begunskih ter podobnih panikah, mora, če noče nevarno zabloditi, postati socialno pravičnejša in mirnejša; tako bomo tudi bolj produktivni, se manj izseljevali itd. Zgolj gola gospodarska rast ob siceršnjem družbenem darvinizmu za to ne more poskrbeti.

Pogoj za premik v to smer je razbitje formule, po kateri nastajajo vladajoče koalicije nekako po letu 2000. To so bile desne (dve Janševi) koalicije ali koalicije, sestavljene iz Desusa, stare levice (SD) in strank novih obrazov, ki so se razglašale za leve ali sredinske, v osnovi pa so bile ali so postale prej desne kot leve. To pomeni, da bi se morala SD najprej korenito korigirati, izstopiti iz desno-leve politične sredine in se povezati (ne združiti!) z ZL. To bi razjasnilo politično pokrajino, zdaj polno mimikrije. Dokler bodo vladale koalicije, v katerih bo levica polovičarska, okrasek in alibi, bo vse po starem.

Razbitje te koalicijske formule omogočajo nezadovoljstvo večine, pa tudi zgledi od zunaj. Tudi v stari levici in pri njenih volivcih oživljajo težnje po vrnitvi k avtentični dediščini socialistov in socialdemokratov (Sanders, Corbyn). V Nemčiji to vsaj za zdaj potrjuje SPD, ki se je z novim voditeljem in njegovimi ne zelo radikalnimi, a vendarle drugačnimi pogledi na neenakost občutno okrepila.

Tudi pri nas nobena stranka ne more sama spremeniti dolgoletne škodljive usmeritve. Na desnico, konservativno in neoliberalno, tu a priori ne gre računati. Nekaj upanja bi, verjetno edina, lahko prinesla kombinacija SD-ZL. Prva bi prispevala kilometrino, organiziranost, terensko zasidranost in nekaj zvestih, še več pa potencialnih volivcev. ZL bi ponudila alternativnost in svoje privržence. Tudi SPD ne izključuje več povezave z novolevičarsko Die Linke. Tretji partner bi lahko bila Desus in SMC – pod pogojem, da nobena ne bi bila vodilna članica.

Tudi pri nas je mogoče uspešno zaigrati na drugačne karte od populistov in skrajnežev. Kulturno-politično je naš prostor dokaj trdno zakoličen, volilnih migrantov je razmeroma malo. Toda z naraščajočo neenakostjo, nazadovanjem socialne države in množenjem okoljskih težav bodo volivce pri odločanju vedno bolj vodili ekonomsko-socialni in ekološki razmisleki. Za ti dve polji so, če ju kdo resno zastopa, živo zainteresirani volivci na obeh straneh ideološke ločnice in zgolj tu je resen prostor za prodor.

Levica bi morala biti tu v prednosti. Seveda pa mora delovati verodostojno. Tu imata SD in ZL težavo: prva zlasti z dosedanjo udeležbo na oblasti, druga z notranjimi spopadi. Zato je potrebno vsaj dvoje: stranki bi morali dovolj zgodaj izraziti trdno namero za sodelovanje (ne združitev!) in zelo konkretno povedati, za kaj vse se zavzemata in proti čemu sta. To bi od SD zahtevalo nekaj posipanja s pepelom, od ZL pa notranjo konsolidacijo. Če bi taki stranki v novi koaliciji imeli glavno besedo, bi lahko leva sinergija prevladala in vsaj nekoliko zasukala sedanje opotekanje v predvidljivo slabšo prihodnost. Volivci bi z njima tvegali manj, kot so na primer s SMC.