Guvernerji

Janko Lorenci

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Kolumna

Prav neverjetne stvari se razgrinjajo o Banki Slovenije. Najprej je eksplozivni Boletov članek pokazal, da so slovenske banke bistveno boljše od njihovega glasu in da jih BS sistematično uničuje. Prvi podatki o uvedeni preiskavi proti BS potrjujejo, da je guverner s svojo druščino zelo po domače saniral banko in pri tem s svetniško avreolo zapravljal velikanske količine državnega denarja. A razkrivanje te zarote proti lastni državi spremlja malo medijske pozornosti in veliko sozaratoniškega molka, kot da v tem primeru davkoplačevalski denar ni pomemben.

Kakšen neverjeten človek je ta guverner, da najprej oškoduje največjo banko v Sloveniji za več kot milijardo dolarjev in tako breme njene sanacije prevali na vse državljane, nato banke še naprej duši, jim niža ceno in jih dela godne za poceni prodajo. Ko trije sodniki popustijo njegovim pritiskom, jih povabi na kosilo – kakšna kramarska miselnost se skriva v tem človeku maziljenega glasu v črtastih temnih oblekah. Ko mu začne policija dihati za ovratnik, pokliče na pomoč gospodarico ECB, ki ji je edini res vdan in pokoren, da bi ga skrila za imuniteto. Na srečo je ne dobi. Za koga pravzaprav dela ta človek? V tej žalostni zgodbi je najbolj absurdno to, da politika tako dolgo mirno prenaša početje visoke institucije, ki dela proti lastni državi. Četrta veja oblasti jo v glavnem posnema.

Ampak kako naj bi se politika zganila, ko pa jo vodi premier v osebi Mira Cerarja, sozarotnika. Že dolgo bi mu moralo biti jasno, da je pri škandalozni razprodaji državnega premoženja pogon, ki ga sestavljajo BS, slaba banka, holding in lovke različnih lobijev, dobro zasidranih tudi v politiki, kolektivni trojanski konj. Cerarjeva vlada bi lahko prva brez večjega tveganja razmontirala ta stroj za razprodajo. A premier ohranja mit o nepreklicni zavezi vrhovom EU in govoriči, da se politika ne sme vtikati v delovanje neodvisnih institucij. Njegovo ravnanje je drastičen primer neodgovornosti, sprenevedanja, popolne nesposobnosti za postavljanje pravih prioritet. Cerar se – pod krinko priljudnosti, a podobno neodziven, kar teflonski – po škodljivosti počasi enači z Janšo. Z njim tudi rad kupčuje, na primer pri vezani trgovini ustavno sodišče –fiskalni svet, čeprav je v pomenu obeh institucij strahotna razlika. Tudi to kaže na njegovo nebistrost ali pa na zavestno postavljanje mostov do SDS za morebitno veliko koalicijo.

Afera BS je tudi še ena lekcija o brezobzirnosti vrhov EU do periferije skupnosti. Tudi zato se Unija razkraja pri živem telesu. A prave drame za periferne članice se začnejo šele, če eujevska agresivnost in dvoličnost naletita na pravi material. Slovenija je v tem pogledu idealno lovišče: je periferija materialno, še bolj pa psihološko, v glavi; na kolena padamo pred vsemi pritiski, ker ima predvsem politika (a ne zgolj ona) manjvrednostne komplekse do velike (zahodne) tujine, ker je ignorantska, zanorjena z neoliberalnimi gesli o privatizaciji in ker nastavlja nesposobne, neodgovorne, do EU servilne ljudi, res prave dunajske kočijaže. Vrhovi EU lahko tako skupaj z domačimi kolaboranti nemoteno izvajajo notranjo kolonizacijo povsod po vzhodni in južni periferiji Unije, a najbrž nikjer tako zlahka kot prav v Sloveniji.

Pred sabo imamo sliko v marsičem zavožene Slovenije. Njeni vrhovi postopoma luknjajo in zastrupljajo vitalno substanco države in družbe – večajo neenakost, krčijo javne službe, primitivizirajo gospodarsko strukturo, spodbujajo množični oportunizem ... V razprodajanje, to drastično zgostitev neumnosti, ideološke slepote in skorumpiranosti, je vpletena vsa etablirana politika od Cerarja prek Pahorja do Janše. Častna izjema je le ZL. Vsi drugi so v tem pogledu interesno-duhovni bratje v različnih preoblekah. Ki se zdaj, ko čutijo, da je vedno bolj ogrožena vsa etablirana politika, ne glede na siceršnje delitve medsebojno ščitijo, si prizanašajo in varujejo tudi svoje nastavljence.

V vsem tem dogajanju je edino olajšanje, da policija, tožilci in sodišča ženejo preiskavo proti guvernerju in njegovim najtesnejšim sodelavcem naprej. Nekateri osumljenci bodo kaznovani in tako bo nekaj storjeno tudi za prevencijo. Guverner in njegovi glavni politični pajdaši bi morali biti ožigosani že zdaj, a to je predvsem stvar medijev, ti pa so – še najbolj nacionalna TV – medli. Obtožen bi moral biti tudi premier, ker ne ustavi in očisti razprodajnega pogona. Očitno je lahko vsa ta škandalozna negibnost – pa gre za milijarde in veleizdaje! – zaradi katere bi v normalni državi letele najvišje glave, presekana le, če vstopita v igro policija in sodstvo, še najmanj ujeta v pogubni srk neumnosti, nesposobnosti in posebnih interesov naše »elite«. Tiste, ki jo poosebljajo maziljena Jazbečeva nelojalnost lastni državi, Pahorjevo pavlihovstvo, Cerarjeva izgubljenost in nenačelnost, Janševa surova primitivnost, vseh po vrsti prilizljivih navzven in agresivnih navznoter.

Cerar pa seveda še naprej kot krošnjar prodaja shujšano NLB in drugo robo, čeprav s tem izgubljamo nepogrešljive oporne točke suverenosti v popolnoma nepredvidljivi Evropi. Edina racionalna razlaga za njegovo početje bi bila, da vztraja zato, ker misli, da bo Slovenija s takimi darili in vedno znova izpričano servilnostjo laže prišla v EU prve hitrosti. Toda premier je kazal razprodajno servilnost še pred izbruhom akutne krize EU. V vsakem primeru je to v temelju zgrešeno razmišljanje: s tako držo, s tako nevednostjo in brezbrižnostjo do interesov lastne države lahko končamo v prvi, drugi, osmi hitrosti, pa bomo še vedno – v jazbini.