Slovenija, Balkan

dr. Bogomir Kovač

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Ekonomija

Poslovni sistem Agrokor prihaja iz sosednje države Hrvaške, s Slovenijo ga vežeta poslovna usoda Mercatorja in skupni trg. Todorićev koncern predstavlja koncentrirano zgodbo hrvaške postsocialistične politične tranzicije, tovarišijskega kapitalizma in grešnega modela dolžniške rasti podjetja. Reševanje Agrokorja je prav toliko geostrateško, nacionalno politično kot tudi poslovno vprašanje. Tudi tukaj razkriva političnoekonomski algoritem sodobnega kapitalizma. Pred tridesetimi leti so podobne zablode socializma naplavile afero Agrokomerc v bosansko-hrvaškem zaledju. Kot pravi Krleževa metafora Karađorđevićeve konjušnice, lahko menjamo konje, politična logika hleva in ekonomskega govna pa ostaja.

Agrokor je v izhodišču družinski podjetniški projekt. Ante Todorić je veljal za uspešnega direktorja agroživilskega kombinata v socialistični Jugoslaviji. V obdobju »hrvaške pomladi« (1965–1971) je postal politični nasprotnik države, v zaporu je pridobil politični kapital, ki ga je družina Todorić amortizirala naslednjih štirideset let. V novi Hrvaški po letu 1991 so Todorići postali ideal uresničevanja Tuđmanove vizije nacionalne poslovne elite. Poslovni razvoj Agrokorja je bil vseskozi preplet državnih in poslovnih mrež, političnih in podjetniških interesov, pretakanja kadrov med biznisom in političnimi funkcijami. Še danes je v Plenkovićevi vladi finančni minister Matić, nedavni izvršni direktor Agrokorja. Vzpon koncerna je bil skratka tako politični kot poslovni projekt države in družine Todorić.

Politični in poslovni model Ivice Todorića je bil razmeroma enostaven. Na eni strani je skrbel za politično pokritje poslov, hkrati je povezal vertikalne proizvodne verige hrvaškega agrobiznisa s trgovinsko horizontalo. Podjetje je koncernski konglomerat, večinska lastnina in upravljavski vzvodi so ostali v družini Todorić. Toda rasti koncerna niso financirali z lastnim kapitalom, temveč z zadolževanjem. Danes je med 3,4 milijarde finančnih dolgov tretjina kratkoročnih, dodatno slabo milijardo obveznosti skrivajo lizinški posli, dve milijardi dolguje dobaviteljem. S takšnim skupnim dolgom poslovni sistem ni več solventen, likvidnostna kriza ogroža njegovo tekoče poslovanja, zlasti dobavitelje. Nakup in tvegano financiranje Mercatorja sredi leta 2014 sta bili Todorićevi zadnji usodni napaki.

Zgodba je jasna. Agrokor je bil poslovno slabo voden koncern, brez ustrezne finančne in poslovne konsolidacije, s sistematičnim podcenjevanjem tveganj, tudi trgovske konkurence. Podobno velja za nerazumna tveganja države in bank, ki so Agrokor vseskozi politično in poslovno podpirale. Strategija Todorića je bila, da privatizira koristi in socializira tveganja. To formulo so enako spretno uporabljali v socializmu kot danes v neoliberalnem kapitalizmu. Agrokor je daleč največja hrvaška družba, zaposluje več kot 60.000 ljudi v štirih državah bivše Jugoslavije, v njegovi lasti je dva ducata pomembnih podjetij. Delež Agrokorja v BDP-ju in zaposlenosti Hrvaške je med 2 in 2,5 odstotka, multiplikatorji lahko te deleže več kot podvojijo. Agrokorjev slogan, da ponuja vse od polja do mize, razkriva hkrati nepreglednost poslovnih verig, internih cen in čudaških prenosov. Dejanska ekonomika koncerna je slabša od njegove podobe.

Krizni menedžment bodo vodile banke. Finančna konsolidacija zahteva refinanciranje dolgov in strogo poslovno diferenciacijo poslov in podjetij. Seveda, odstavljen bo vrh koncerna, zamenjana bodo vodstva večine družb, nekatere dele bodo skušali odprodati, druge trdneje povezati. Sledili bodo običajna konverzija dolgov v lastniške deleže, bančni in poslovni odpisi. Todorići se bodo najprej poslovili od upravljanja in vodenja, kasneje tudi od lastnine. Na novo bodo postavili proizvodni portfelj družb in distribucijske kanale. Velik slavonski proizvodni trojček (PIK Vinkovici, Belje, Vupik) bodo skušali ohraniti z državno pomočjo, nekatera dobra podjetja (Ledo, Jamnica …) lahko prodajo ločeno, druga v koncern niti ne sodijo (Tisak), morda bodo ohranili Konzum, odprodali Mercator … Odpuščanje delavcev je tu nujno zlo, rezi bodo razmeroma hitri in veliki.

Operacijo reševanja Agrokorja vodijo za zdaj konzorcij bank in vodilni ruski upniki. Izhodno strategijo in operativno vodenje kriznega menedžmenta prevzema mednarodna svetovalna hiša Alvarez&Marshall. V ozadju celotne operacije stoji ruski finančni in poslovni kapital, ki ni brez strateških političnih namer. Agrokor bo torej ostal del politične igre, le da se menjajo igralci. Namesto hrvaških igro vodijo Rusi. Hrvaška vlada je proučila Prodijev pristop v aferi Parmalat, želi državno zaščito pri izredni upravi in predstečajnih postopkih velikih družb (nekakšen Lex Agrokor). Toda Hrvaška za državni prevzem ali delno sanacijo Agrokorja nima finančnih sredstev.

Slovenija je s prodajo Mercatorja tako drugič nasedla. V nasprotju s Hrvaško pred leti ni posegla niti po možni zakonski rešitvi, usodo družbe je prepustila bankam, uprizorila je zgolj primerljive balkanske politične igre. Zato slovenske rešitve pri morebitni prodaji Mercatorja ni, nimamo razpoložljivega domačega kapitala, ne zasebnega ne državnega, alternativni primer TUŠ pa je propadel, še preden se je začel. Za zdaj tudi možni strateški kupci Mercatorja prihajajo z vzhoda in ne zahoda.

Pred leti je zlom Agrokomerca, ki je v socializmu klonil pred 400-milijonskih dolgom menic brez pokritja, napovedal razpad Jugoslavije, Ivica Todorić je bil tam Fikret Abdić. Danes morda propad Agrokorja napoveduje balkanski zlom EU več hitrosti. Trk zahodne politike in vzhodnega kapitala je nova, toda nevarna mešanica. Pred sto leti se je tukaj zlomila Evropa, tudi zdaj se lahko. Slovenija pa v aferi Agrokor doživlja potrditev, ki je ne mara. Spadamo na Balkan in ne kam drugam.