Smrt na meji

Vlado Miheljak

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Dva leva

»G. Trump, zunanji minister in minister za obrambo so zelo zaskrbljeni zaradi ruskih napadov v Ukrajini. Močno jih skrbi tudi rusko izzivanje v baltskih državah in drugod.«
Veleposlanik ZDA Slovenijo, ki je udeležena v provokacijah na Baltiku, napačno šteje za rusko provinco (TVS, 7. 4. 2017)

»Zadnjih osem let smo bili odsotni. Videli smo šest milijonov beguncev, več kot 400 tisoč ubitih, nedavne napade z bojnimi strupi in z bombami v sodih. To je bilo najstrašnejše obdobje po drugi svetovni vojni.«
Senator John McCain meni, da je za reke beguncev z Bližnjega vzhoda kriva premajhna vojaška prisotnost Obamove administracije na žarišču (TVS, 7. 4. 2017)

»Dolge čakalne dobe na mejnih prehodih med Slovenijo in Hrvaško vztrajajo tudi v poznih večernih urah. Po zadnjih podatkih Prometno-informacijskega centra za državne ceste je največja gneča še vedno na mejnem prehodu Obrežje, kjer osebna vozila na vstop v Slovenijo čakajo poldrugo uro, na izstop iz države pa štiri ure in pol.«
Evropska unija je uprizorila teroristični napad na svoje državljane (STA, 7. 4. 2017)

Včasih so tudi najbolj zoprne stvari za kaj dobre. Denimo, slovensko brezglavo izvajanje novega schengenskega režima na mejah s Hrvaško. Če za hip odmislimo nevšečnosti ali celo trpljenje, ki so ga za konec tedna doživljali potniki na meji, je idiotska uredba učinkovala odlično. Namreč, žrtev evropske migrantske politike so v prvi vrsti državljani Evropske unije. Evropska unija je z zadnjimi ukrepi do konca uničila idejo združene Evrope, ki omogoča pretok ljudi, blaga in idej. Združena Evropa je zaprta, omejena, neprehodna bolj, kot so bile nekdanje vzhodnoevropske države. To je poskus samomora iz zasede. Ne prvi ne najhujši, a gotovo najbolj tragikomičen. Predvsem zato, ker se Evropa ne bo iz tega ničesar naučila. Že slišimo, če ne boste vi (Slovenci) izvajali schengenskega režima, ga bodo pač severni sosedje na slovensko-avstrijski meji. A tisti, ki žugajo, ne razumejo, da bo problem ostal enak, le nekoliko severneje bo prestavljen. Če nekoliko psihologiziramo, se zdi, da je neki suicidalni vzgib vpet globoko v samo bistvo Evrope. Ni vprašanje, ali bo, ampak kje in kdaj bo vsakič naslednjič udaril na plano. Evropa je dejansko indolentna. In Slovenija je del Evrope. Del neavtonomne, nezrele zveze držav. Zato niti po dveh, treh urah ni preklicala norega administrativnega ukrepa na meji, ki je pripeljal do kolapsa. Ste pričakovali, da bi bila Cerarjeva vlada sposobna česa takega?

A ključni problem združene Evrope ni novi administrativni nadzor, ki ne bo ustavil terorizma, ampak evropsko mobilnost. Veliko večji problem je še enkrat odnos do Združenih držav Amerike. Že ko je Bush po božjem namigu napadel Irak in iztaknil svet iz ravnotežja, posledica česar so permanentne krize na Bližnjem vzhodu, skupaj z aktualnim žariščem v Siriji in begunskimi valovi, ki so pasivizirali Evropo, se Evropa ni znala enoznačno postaviti po robu militantni ameriški politiki. Čeprav je bilo ves čas očitno, da so bili vsi dokazi o iraški posesti orožja za množično uničenje ter o povezavah z Al Kaido izmišljeni ali ponarejeni. Kasneje, ko je ameriški državni sekretar Powell zbolel za rakom, se je spokoril in priznal, da so bili dokazi, predstavljeni varnostnemu svetu Združenih narodov, zavestno ponarejeni. A še huje je bilo, da so potem Američani s koalicijo voljnih napadali Irak brez neposredne odobritve varnostnega sveta. Takrat je veliko držav (tudi tradicionalni zaveznici Francija in Nemčija) nasprotovalo kavbojski akciji. No, ne pa Slovenija, v imenu katere je Rupel sopodpisal oziroma soglašal s sramotno vilensko izjavo.

Busheva administracija je torej še skušala doseči legitimnost napada ob pomoči boga, laži in ponaredkov, sedanja administracija Donalda Trumpa pa se sploh ne ukvarja z legitimnostjo in legalnostjo napada na Sirijo. Seveda je uporaba kemičnega orožja nad civilisti zločin, ki ga je treba sankcionirati, a najprej je treba nedvoumno in nepristransko ugotoviti, kaj se je zgodilo in kdo je to zakrivil, ter sprejeti formalni sklep o kaznovanju storilca. Po prvi veliki »vojaški zmagi« se je Trump opogumil in že napoveduje podobne ukrepe proti Severni Koreji. Težko bi se sicer odločil, kateri je bolj ubrisan, ali ameriški predsednik Trump ali severnokorejski voditelj Kim Džong Un. A drugače od Al Asada ima Kim vire, da lahko zaneti resno vojno širših razsežnosti. In zato se mu je treba nujno postaviti po robu. Ne noremu Kimu, ampak ubrisanemu Trumpu. A kdo naj to naredi? V teh dneh smo videli, kaj je servilna politika. Senatorju McCainu, ki je bil na obisku pri nas, so dvorili in se mu klanjali slovenski politiki. A v resnici niso zatajili le oni, ampak tudi novinarji. V Odmevih je Bobovnik gostil ameriškega veleposlanika in mu brez podvprašanj dajal manevrski prostor, da je govoril neumnosti o mednarodni politiki, o zavezništvu, o Rusiji. Denimo o povečanju deleža BDP za obrambne izdatke kot ameriški zahtevi do članic. Pa o »ruskih provokacijah na Baltiku«. Kolikor je znano, na Baltiku ne provocirajo Rusi, ampak jih obkroža in provocira zavezništvo. Tudi Slovenija. In Mojca Širok je isti dan prijazno kramljala z militantnim senatorjem McCainom, ki je prostodušno zagovarjal napad na Sirijo. Ne enemu in ne drugemu gostu pa ni bilo postavljeno smiselno in nujno vprašanje, s kakšnim mandatom Amerika vojaško deluje. Bobovnik je vprašanje celo obrnil in ameriškega veleposlanika vprašal, ali je Amerika dovolj pripravljena za samostojni napad, ne pa, kaj jo za tako akcijo legitimira. In McCain, ki je pilot veteran vietnamske vojne, v kateri so ameriška letala dolga leta na civiliste metala vse mogoče kemične in biološke zvarke, je novinarki cinično govoril, da po njegovem nedavni napad v Siriji sodi v »najstrašnejše obdobje po drugi svetovni vojni«.

Če novinarji ne opravijo svojega posla, je malo verjetno, da ga bodo politiki.