Ni ga kirurga

Janko Lorenci

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Kolumna

Okoljski alarmi, eden bolj drastičen od drugega, se kar prehitevajo. Vsako novo leto je bolj vroče od prejšnjega; led na obeh polih se naglo tali in že vpliva na življenje vsakega Zemljana, kjerkoli ta živi; oceani izgubljajo kisik; ledeniki, živalske in rastlinske vrste izginjajo, morska gladina se dviga.

Vse te tesno prepletene grožnje govorijo, da je naša civilizacija, ki je brez stabilnega okolja ne bi bilo, ogrožena. Svet je že zdaj v kaosu, vojnah, preseljevanju – v kaj se bo pogreznil, ko bo narava še ostrejša?

In zdaj nasprotje te zlovešče hektike – negibnost, ohromelost, samoprevara človeštva, da proti temu že deluje. Ne drži, nasprotno. Disproporc je tak, kakor da bi nas kot vrsto zapustil najmočnejši – samoohranitveni – nagon.

Bizarnost položaja je v tem, da okolja ne uničuje kaka višja sila, ampak človek, ki se obnaša neumno in neodgovorno, a v bistvu zelo človeško. Tisoč izgovorov ima za okoljsko ohromelost.

Denimo nezaupanje v znanost. Govorimo si: če se na primer o neoliberalizmu tako katastrofalno moti večina ekonomistov, zakaj se ne bi tudi okoljski strokovnjaki. A to nezaupanje oziroma tolažba dramatično zanika merljivo dogajanje v okolju.

Če si reven, misliš na preživetje, ne na okolje. Najprej žretje, potem morala, je rekel Brecht in pri tem mislil na okoliščine, ki spravljajo ljudi v stisko. In revščina se rada druži z nevednostjo, neizobraženostjo, ravnodušnostjo – tudi glede okolja.

Veliko je fatalizma – bo že kako, saj ne bo tako hudo, so še hujše reči. Fatalizem je povezan z dejstvom, da je slabšanje okolja postopno, da so najhujše grožnje oddaljene, skoraj abstraktne, človek pa je ustvarjen za odzivanje na tu in zdaj. Toda abstraktno se naglo spreminja v konkretno.

Gorje mu, ki v nesreči biva sam, to je še en element otrplosti. Posamezniku je nekako laže, če propada celotna skupnost, ne le on sam. S tem se pogosto druži egoizem: jaz se bom izmuznil. Tako razmišljajo posamezniki in skupine, na primer razvitejši Zahod glede na preostanek sveta, manj ogroženi svetovnisever glede na jug, bogati glede revnih itd.

Pomemben motiv tiščanja glave v pesek je nepripravljenost žrtvovati udobje, standard, potovanja čez oceane, hrano z drugih koncev sveta ... Nočemo postati skromnejši. Hkrati se množično vdajamo mogočni propagandi, ki relativizira ali zanika celo segrevanje ozračja. Tu igrajo najbednejšo vlogo podkupljeni in tisti znanstveniki, ki pač hočejo nekako štrleti.

Vse to velja za glavni tok družbe, ne samo za pokvarjene ali neumne posameznike. S sodelovanjem v kalupih vsakdanjega življenja smo vsi bolj ali manj soudeleženi pri propadanju okolja, z njim bolj ali manj sprijaznjeni. A krivda nikakor ni porazdeljena enakomerno. Gledano razvojno-geografsko je najboljkriv Zahod. Gledano skozi prizmo elit je najbolj kriva politika. Gledano scela je najbolj kriv sistem – kapitalizem, zlasti v sedanji neoliberalni fazi. Vsi smo ujeti vanj, odvisni od njega na tisoč načinov. Nad nami izvaja prisilo, nas zapeljuje, slepi in se pri tem opira na opisane značilnosti.

Tudi zato je tako trdoživ. Prav usoden je postal preplet politike in kapitala, zavezanega samo dobičku in slepega za skupno dobro, kar je okolje po definiciji. Trenutni personalni vrhunec te nečiste zveze je Trump s svojim zanikanjem antropogenega segrevanja ozračja. Tiranija dobička zahteva nenehno rast na strogo omejenem planetu in ustvarja vedno večjo neenakost. Svet kljub formalni vladavini demokracije upravlja vedno manj ljudi – na škodo večine in okolja.

To je mogoče tudi zato, ker o odnosu do okoljskih sprememb bolj kot poznavanje te problematike odločajo vrednostne in politično-ideološke opredelitve. Tako je okolje ujetnik političnih delitev, ki zakrivajo težo problema. Desnica na Zahodu je manj občutljiva za ekološke probleme že zato, ker je poglavitni nosilec neoliberalizma. Nauk: okolje je treba iztrgati iz ideološke kletke.

Dolgoročno ni druge rešitve kot izstop iz sedanjega sistema, ker ta pač ni sposoben potegniti zasilne zavore. Za izstop še najbolj dela kopičenje okoljskih težav in s tem povezano poglabljanje strahu, novodobne civilizacijske tesnobe, ki za zdaj še dopušča okoljsko omrtvičenost, a se bo nujno poglabljala. Kdaj bo iz motnje počutja postala pozitivno okoljsko gibalo, je samo vprašanje časa.

Čas pa je problem. Kajti človeštvo se na nenormalno, izredno stanje, ki ga je zakrivilo samo, kljub vedno novim grožnjam še naprej odziva z utečenimi, v bistvu zelo človeškimi reakcijami (obotavljanjem, cincanjem, mižanjem), položaj pa tega ne dopušča več.

Indijski pisatelj Amitav Ghosh pravi, da ljudje v tem zagatnem položaju, ko jih je strah, a kot celota ne storijo nič, ker (še) ne morejo in nočejo korenito spremeniti življenjskih navad in celotne ureditve, o slabšanju okolja raje ne govorijo, podobno kakor molčijo o smrti, dokler ta ni čisto blizu. Primerjava je slikovita,  

a vzporeja neprimerljivo. Naj o smrti govorimo ali ne, umrli bomo zanesljivo. Zlom stabilnega okolja, to najhujšo preizkušnjo človeštva doslej, pa lahko še preprečimo. Toda nobena pot do tega ne vodi mimo temeljite korekture ali odprave kapitalizma. To pomeni, da je treba v zvezi z družbo in okoljem govoriti in ravnati radikalno. To sta siamska dvojčka, ki ju ne more ločiti noben kirurg. Molk, obup, sprijaznjenost s stanjem, kakršno je, pomeni, da bo okolje podivjalo, družba pa postala barbarska. Za zgled so lahko tudi nekatera ameriška mesta in zvezne države, ki Trumpu napovedujejo okoljsko vojno. A trumpi in trumpiči so povsod, ne čutite njihove sape?