Znanilec drugačnega časa

dr. Bogomir Kovač

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Evropske politične igre na schengenski meji so v hipu povzročile pričakovani prometni kaos, pravno zmedo in ponovni politični zdrs bruseljske in domače birokracije. Razmeroma prost pretok blaga in ljudi prek meja je preprosto nuja, ki je ni mogoče zamejiti. Mobilnost blaga in ljudi je ena ključnih postavk tržne konkurenčnosti in demokratičnih pravic, eden temeljnih vzvodov legitimnosti sedanje EU. Novi režim nadzora na zunanjih mejah EU ne rešuje ničesar, ne problema terorizma in tudi ne omejevanja migracij. Povzroča pa političnoekonomsko škodo in nesorazmerno prizadene zunanje članice EU. Slovenija je bila 7. 4. 2017 dokaz, kako sedanja EU ne more delovati, ne tu ne kje drugje.

Pred mesecem dni je evropski vrh zapovedal sistematično pregledovanje osebnih dokumentov za vse potnike, tudi državljane EU, na zunanjih mejah schengenskega območja, pri vstopu in izstopu. Skupna baza podatkov (sloviti SIS) in tesen nadzor gibanja ljudi, zlasti nevarnih tujcev, naj bi zagotovila potrebno varnost v EU, zlasti glede terorizma. Če je uredba iz decembra 2015 (SBC 2015) urejala predvsem sistem nadzora za državljane držav, ki niso članice EU, nadzor drugih pa je bil ciljan, sedaj velja univerzalna zapoved za nadzor vseh. Seveda je takšna ureditev mogoča, ni pa smiselna, predvsem pa je zavajajoča.

Uredba je tipičen primer uveljavljanja nemogočega na konceptualni in praktični ravni. Postavlja enačaj med potniki, migranti in teroristi, potrjuje ksenofobni, rasistični, protimuslimanski diskurz prevladujoče evropske in domače politike. Političnoekonomski liberalizem, na katerem temelji EU, zahteva odprtost in ne zaprtost meja, katerihkoli, zunanjih in notranjih. EU je konceptualno odprta družba, »tekoča moderna«, kot pravi Bauman, zato je pretočnost njena temeljna funkcionalna lastnost, na ekonomski, politični in kulturni ravni. Če zamejite to pretočnost, omejite temelje »odprte družbe«, ki postaja vedno bolj podobna Foucaultovemu panoptikomu. Tu so vsi premiki ljudi opazovani in nadzorovani, kar je skrivnost gospostva nadzornikov. In za to tudi gre. Zapoved o sistematičnem mejnem nadzoru je zgolj produkcija centrov moči EU.

Profanost te zgodbe tiči drugje. Danes vsak dan 3,5 milijona ljudi prečka notranje meje, polovica zaradi službenih poti. Na letni ravni potuje po EU milijarda ljudi in tega toka ni mogoče zlahka zamejiti in nadzorovati, še najmanj na cestah. Pretočnost cest in mejnih prehodov je premajhna, da bi izpeljali popoln nadzor potnikov. Zato sedanji evropski predpisi tehnično niso uresničljivi, torej jih moramo politično zaobiti, kar pa je pravno sporno. Če so uredbe neumne, je njihova kršitev pametna, če je sistem nefunkcionalen, ga morate ukaniti, da preživite. Neupoštevanje normativnih pravil postaja temeljno pravilo načina življenja. Tako je deloval socializem v 20. stoletju do svojega bridkega konca, tako danes živi tudi EU.

Schengenski protokoli so padli kot hiša iz kart leta 2015, ko je 1,3 milijona beguncev v nekaj mesecih po neformalnih koridorjih prišlo v EU in zaprosilo za azil. Nemci so prvi januarja 2016 začeli nadzirati cestni promet na meji z Avstrijo, sledila je Belgija, danes izkorišča formalni začasni notranji nadzor svojih meja šest članic, Nemčija, Avstrija, Francija, Danska, Švedska in tudi Norveška. Sistem razpada, osrednji kršitelji so jedrne članice, EU prve hitrosti. Vsak brani svoje meje in koristi, probleme in škode želi preložiti na druge. Za nas je rešitev, da bi schengenski režim sprejeli Hrvati, Avstrijci očitno ne zaupajo obema, Nemci tudi njim ne … EU tiči v tragediji skupnega, ker nihče ne zaupa drugemu.

Razpad schengenske ureditve in mejni nadzor omejujeta skupen trg, neposredni stroški sežejo na leto do 18 milijard evrov, posredni znašajo med 500 in 1500 milijardami do leta 2025. Zmerne in načrtovane migracije imajo absolutno pozitivne ekonomske učinke. Toda obstaja ogromno neskladje med povpraševanjem in ponudbo migracijskih tokov. Danes je svetovni migracijski potencial okoli 600 milijonov prebivalcev »svetovnega juga«, zgolj 2 do 3 odstotke jih želijo sprejeti bogati na Zahodu. Odgovornost za sprejem tujcev je temelj nove schengenske ureditve po političnem dogovoru iz Valette (2017). Toda populistični strah pred terorizmom je varnostna vprašanja postavil pred ekonomska.

Petindvajset let po padcu berlinskega zidu, ki simbolizira diktaturo komunistov in hladno vojno Zahoda, ima svet več mejnih zidov kot kdaj prej. Mitologiji stereotipov ni videti konca. Migranti in begunci nam odžirajo delo in blaginjo, povzročajo kriminal, vsi so potencialni teroristi ... Nič od tega ne drži. Migrantov je premalo glede na globalizacijo, zunaj svoje države živijo 3 odstotki svetovnega prebivalstva. Korelacija kriminala in beguncev ni statistično potrjena, terorizem je za zdaj v EU povezan z državljani EU, še bolj to velja v ZDA. Migranti odpirajo in ne zapirajo trg dela, povečujejo BDP in zaposlenost, socialna država na dolgi rok pridobiva. Za nameček odprte meje povečujejo vrnitev migrantov in ne obratno.

Odprte meje so politično in etično vprašanje, niso varnostni problem, bolj so ekonomska nuja. Kako lahko vsakokraten pregled dokumentov moje ali vaše družine prežene evropski terorizem, vedo le brezumni politiki in slepi birokrati. Podobno, kot je zapiranje družbe samo druga stran socialnega separatizma in neznosne politične polarizacije. Sorazmerna enotnost krščanske Evrope se je vedno krepila v razmerju do islama, neoliberalna logika kapitala se je spojila z ideologijo muslimanskega tujca. Zato je danes »Schengen« predvsem kulturni boj, ki spaja neoliberalno logiko kapitala z ideologijo muslimanskega tujca. Zmagala sta strah in populizem, moderna se je prelevila v novi fašizem. Gneče na meji so morda znanilec drugačnega časa kot leta 1937.