Vsi smo Tina

N'toko

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Žive meje

Biografije športnikov so vedno dolgočasne. Pravzaprav je težko upravičiti obstoj žanra, znotraj katerega že vnaprej poznamo uvod, zaplet in zaključek vseh zgodb. Videli smo pomembne tekme naših športnih junakov, njihov preboj na svetovni vrh smo spremljali v živo, njihove zmagovite zaključke so nam ponovili iz vseh zornih kotov. Bilo je napeto in navdihujoče. Toda še preden ugasnejo luči nad igriščem, se pod žarometi začnejo zbirati drugorazredni komentatorji, avtorji in režiserji, ki kričijo: »Kdaj se bodo vsi Slovenci naučili razmišljati kot zmagovalci?!« S stadiona nas presedejo v šolsko klop in nam pridigajo o duhovnih krepostih, potrebnih za uspeh v družbi. »Vidiš, tako zgleda duh šampiona! Uči se od njega, pa boš morda kam prišel!« Naše junake spremenijo v poštirkane poslovneže, ki nam z naslovnic in ekranov podajajo generične nasvete o tem, kako naj živimo. Če so športni spektakli, v katerih se merijo vrhunski atleti, eden večjih užitkov, ki nam jih ponuja zabavna industrija, so filmi, knjige in članki o teh istih junakih ena sama dolgočasna vaja v propagandi. Športna biografija je žanr, ki ne bi smel obstajati.

Zakaj mediji tako radi postavljajo športnike v vlogo, kjer morajo nam, navadnim slehernikom, znova in znova razlagati skrivnost uspeha? Seveda že vnaprej vemo, da bodo rekli nekaj v smislu »uspeh je posledica trdega dela in vztrajnosti«, a moramo skupaj s komentatorji navdušeno prikimavati, kot da nam je bila ravno razodeta kaka velika modrost. Vrhunski atleti garajo, no shit. Toda zakaj je treba tisočkrat ponoviti isto zgodbo o »dekletu, za katero so hoteli, da bi ostala ‘večna poraženka’, in se prelevi v serijsko zmagovalko, ki sproti obračunava z vsemi svojimi in družbenimi demoni«. Kolikokrat moramo slišati iste nauke o tem, da se lahko, če le dovolj verjameš vase, povzpneš na sam svetovni vrh? Zdi se, kot da avtorji sploh ne bi želeli povedati zanimive in izvirne pripovedi, ampak s ponavljanjem vedno istega scenarija brišejo mejo med svetom poklicnega športa in resnično družbo, v kateri živimo.

Čeprav je primerjava med športom in državo očitno nemogoča, se množica medijskih osebnosti neprestano trudi iz življenj športnikov izpeljati nekakšno kritiko družbe. Biografije postanejo zgodbe o zmagi posameznika nad okolico, ki ga želi zatreti – nekakšna preslikava libertarnih fantazij, v katerih nas družba preneha omejevati in dopusti, da zacvetimo kot posamezniki. V krivičnem svetu revščine, goljufov in lažnivih voditeljev naj bi bil prav šport ena redkih oazic resnice, kjer lahko zmagajo najzaslužnejši. Te neumnosti mediji z veseljem objavljajo. Dovolj je pogledati, kako komentatorji po navadi analizirajo Tino Maze. Od moralnega teologa Ivana Štuheca, ki je Tinino pot do vrha razglasil za zmago individualizma nad tiranijo kolektivnosti, do novinarja Boštjana Videmška, ki je njeno biografijo poimenoval kar »Obračun s povprečneži in družbo negativne selekcije« – kariera največje smučarke vseh časov je znova in znova prikazana kot en sam boj s pohlepnimi športnimi zvezami, državo in davkarijo. Seveda ne gre za to, da teh institucij ne bi bilo mogoče kritizirati, ampak da komentatorji poskušajo iz športnikovih osebnih interesov potegniti nemogoče sklepe: ko se le ne bi pohlepna država vtikala vanje, bi imeli še več takšnih zmagovalcev in bi bili vsi bogati, zdaj smo pa država povprečnjakarjev!

Pri tem si je treba zastaviti vprašanje, kaj imajo kratkoročni interesi peščice vrhunskih atletov skupnega z blaginjo množice. Ljudje, ki hočejo prikazati šport kot model pravične meritokratske ureditve, očitno ne vedo ničesar o športu, niti o družbi. Upam, da ni treba posebej poudarjati razlik: poklicni šport je industrija, ki iz bazena sto tisočih vajencev prek procesa rigoroznega psihofizičnega mučenja potegne ven peščico najtrdovratnejših, da njihove boje prodaja zabave željni publiki, dokler jih pri 30 iztrošenih ne zavrže. Čeprav vsi garajo kot živina, jih velika večina iz tega ne odnese drugega kot zjebana kolena in možgane, peščici zmagovalcem pa lahko majhno naključje, poškodba, menjava trenerja ali slaba prodaja vsak trenutek končajo kariero. Kako točno naj bi bil to model urejanja medčloveških odnosov, ki bi omogočil celotni družbi dostojanstveno življenje? Kaj imajo od tega ljudje, ki opravljajo resnične poklice? Kdo si želi postati Tina Maze svojega oddelka v supermarketu, Peter Prevc gradbišča, Goran Dragić pobiranja smeti?

Ko si poskušam odgovoriti, kako so vsi ti komentatorji sploh prišli do ideje o zveličavni naravi športa, v resnici lahko pridem le do enega zaključka: dejansko verjamejo, da so Tina Maze svojega področja. Radi si predstavljajo, da so tudi oni zatirani šampioni, ki jim slovenski povprečneži ne pustijo zablesteti, in iz svojega povsem varnega položaja prodajajo fantazijo naprej. V resnici drži obratno: če bi bilo na svetu kaj pravice, takšni pisci ne bi nikoli imeli javnega glasu. Njihovo slabo pisanje in površno sklepanje je namreč najočitnejši primer povprečnjakarstva, proti kateremu ves čas rohnijo. Na igrišču z resničnimi talenti ne bi zdržali niti minute. Oni so torej tisti bleferji, ki uživajo vse »privilegije«, kakršne bi radi odvzeli drugim članom družbe. Oni so smučarska zveza, parazitski privesek, ki se kiti z delom drugih in ostaja na svojem položaju zgolj zato, ker njihove apologije neenakosti ustrezajo vladajočim razredom. Prav v tem je prevara meritokracije – vsak, ki po spletu naključij pride do neke družbene moči, jo še v istem trenutku uporabi za gradnjo ideološkega sistema, ki njegov uspeh iztrga iz širšega konteksta in ga prikazuje kot plod lastnega dela in talenta.

Nobenega dvoma ni, v svetu entertainmenta so športniki največji carji, kar si jih lahko zamislimo. Razumljivo je, da jim hočejo biti vsi podobni. Ampak če ste odrasla oseba, ki poskuša v njih najti navdih za karkoli drugega kot smučanje ali brcanje žoge, imate najbrž problem. Kajti najbrž ne boste nikoli Tina Maze svojega poklica. Najbrž ne boste nikoli slavni in bogati. Bolj verjetno ste ena izmed tisočih delavk, ki s svojim garanjem pomagajo bogateti nekomu drugemu, medtem ko jih naduti komentatorji prepričujejo, da je psihofizično izgorevanje nekaj dobrega.