Mrhovinarji

Heni Erceg

14. 4. 2017  |  Mladina 15  |  Hrvaška

Navsezadnje je vendarle stopil pred kamere in z ganjenim glasom dejal: »Štirideset let sebe sem vložil v gradnjo Hrvaške in zaradi tega sem ponosen človek, kajti vse, kar sem zgradil, sem danes izročil hrvaški državi.« V resnici ji je izročil bankrotirani koncern Agrokor in 50 milijard kun dolga, izročil ji je tudi tistih nekaj deset tisoč delavcev, ki so tako ali tako brez vseh pravic, ni pa jasno, komu je izročil več kot pet tisoč svojih delavcev v Bosni, deset tisoč v Srbiji, na tisoče v Sloveniji. Ivica Todorić, ki je očitno popolnoma izgubil stik s stvarnostjo, je tako odfrfotal v boljšo preteklost, tujim bankam je zapustil sramotne kreditne dolgove, prazne police v približno milijon trgovinah, delavce tik pred odpovedjo… Še prej je s cesarskim ukazom odobril tako imenovani Lex Agrokor, dokument, ki je v popolnem neskladju z vsemi pravnimi in ustavnimi določbami, saj je prilagojen enemu samemu človeku, neprimernost tega državnega posega v zasebno lastnino pa je še toliko očitnejša, ker je bil finančni minister do včeraj eden od vodilnih ljudi v Agrokorju, zato bi moral biti njegov odstop stvar osnovne dostojnosti.

Todorić je torej potreboval 40 let, da je samega sebe »vgradil v nastajanje Hrvaške«, zgolj kak teden pa mu je zadostoval, da je ustvaril bedno politično satiro z nekim Antoniem Alvarezom III. v glavni vlogi, sicer dance glasbenikom, ki so ga poslali ruski bankirji, največji Todorićevi financerji, da bi uredil razmere v Agrokorju. No, ta strokovnjak za prestrukturiranje in odpuščanje delavcev ni plesal niti eno samo poletje, ker je bil po hitrem postopku sprejet zakon o Agrokorju, po katerem mora vladni poverjenik storiti vse, da družina Todorić ne bi ostala brez kruha in strehe nad glavo.

Toda to ni le zgodba o pohlepnem mogotcu, ki je tvegal, zaradi česar je zdaj ogrožena finančna in socialna stabilnost Hrvaške in morda kar celotne regije, ampak je tudi zgodba o medijskih mrhovinarjih, ki so s Todorićevim zlomom končno začutili kanček svobode. Ponavlja se, kar se je zgodilo že z nekdanjim premierom Ivom Sanaderjem. Njegov padec zaradi velikega ropa države so z največ blata pričakale prav izdaje Ninoslava Pavića, do tistega trenutka osebnega Sanaderjevega prijatelja, ki brez premierove pomoči med drugim sploh ne bi mogel ohraniti svojega medijskega koncerna. Komentatorji in »preiskovalni« novinarji, ki so še do včeraj stregli Todoriću, prikrivali afere, lepšali podobo nevarnega grabežljivca, danes javnosti predstavljajo psihotično pošast, pri čemer so jim v pomoč brezimni »osebni prijatelji« in »neimenovani viri«. Tako je Jutarnji list objavil Todorićevo osebno izpoved: »V strahotnem položaju sem, lahko ostanem brez vsega; tudi pri otrocih sem nemara ravnal napak, toda kaj morem, moji otroci so.« Novinarka je k temu odločno pristavila: »Todorićevi so imeli vse, dokler je Agrokor plesal, kakor je on hotel: otok, helikopter, lovišče, avtomobile, potovanja …« Hm, kakšno prelomno odkritje! Res pogumno, če si danes upaš napisati, da je »Agrokor rasel, ni pa se razvijal, da v njem niso delali poklicno usposobljeni ljudje, ampak samo taki, ki so bili pripravljeni delati, kakor je hotel predsednik …«

Ali: »Popolnoma jasno je bilo, da Mercatorja ne potrebujejo. Utapljali so se v dolgovih, menicah brez kritja, posojilih. Takrat se je Todorić začel vpletati tudi v tisto, v kar se mu ne bi bilo treba, hodil je po trgovinah, v nekatere uslužbence je celo metal jabolka … Deloval je kot paradržava in ustvaril vzporedno oblast.« Suvanje trupla se nadaljuje z »ekskluzivnim« odkritjem: »V finančni sistem je vložil denar, ki ne obstaja, ustvaril je Todorićevo valuto, t. i. menice brez kritja.« Mediji, skrbno prepisujoč prepovedane podatke, ki so jih leta skrivali v predalih, danes strastno mesarijo človeka, katerega dinastijo so brez ugovora servisirali, zato smo zdaj izvedeli tudi, da »vsa ta leta ni nihče motil miru v Todorićevem kraljestvu, ker je stregel predsednikovi nečimrnosti in hranil otroke, prijatelje, sorodnike politikov in veljakov«. Toda ali je z denarjem in zvezami hranil tudi medije, ki šele zdaj »odkrivajo« resnico o njem?

»Marsikdo mu je bil dolžan marsikatero uslugo,« pravi neimenovani sogovornik. In dodaja: »Živel je v vzporednem svetu, družil se je ves čas z istimi ljudmi, z njimi je hodil na lov, govorili so mu, kar je hotel slišati … V njegovem Stolpu so tablice z imeni otrok, sorodnikov, prijateljev naših politikov, ljudi na položajih, ki pa seveda niso strokovnjaki.« V zvezi s prevzemom Mercatorja časniki ironično navajajo Todorićevo izjavo, ki jo je objavila slovenska televizija Planet TV: »Mercatorja nihče ne bi mogel imeti raje od mene …« Poleg tega se bralci naslajajo nad prastarimi podatki, da je Todorić v svoj dvorec vložil sto milijonov evrov, da se njegovi otroci niso branili življenja na veliki nogi, da je posle zagotavljal botrom in sorodnikom. In navsezadnje povzetek medijskega brcanja mrtvega konja: »Zdaj nam preostane samo še, da si ogledamo, kako se bodo razbežali vsi veliki prijatelji družine Todorić.«

Kot da medijski gospodarji iz fevdalnega Todorićevega kroga tega že ne počnejo – z verige so spustili svoje lačne glodavce in jim pri tem omogočili privid svobode. Takšna je torej ta država brlog, tvorba, v kateri drug ob drugem že desetletja korakajo mediji, politiki in mafija. Zato je Todorić samo tragično poosebljenje dolgoletne nacionalistične farse in kolektivne zamaknjenosti, ki se je začela z davnim vzklikom diktatorja Tuđmana: »Imamo Hrvaško!« No, pa jo imejte!