Oblast

Vlado Miheljak

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Dva leva

»Vedite, kje vam je mesto.« — Erdoganovo sporočilo zaskrbljenim evropskim demokratom (TVS, 18. 4. 2017)

»Predsednik Borut Pahor se je danes po telefonu pogovarjal s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom, je sporočil na družbenem omrežju Twitter. Govorila sta o nedeljskem referendumu o ustavnih spremembah v Turčiji, razmerah v tej državi ter evropski perspektivi Turčije, je v tvitu sporočil predsednik Pahor.
Podrobnejše vsebine pogovorov pa ne predsednik Pahor ne njegov urad zaenkrat ne razkrivata. Tako tudi ni jasen odziv Pahorja na rezultat nedeljskega referenduma v Turčiji, na katerem so tesno zmagali podporniki povečanja predsedniških pooblastil Erdoganu.« — Borut Pahor se zaveda, kje je njegovo mesto (STA, 18. 4. 2017)

»Ameriški predsednik Donald Trump je v ponedeljek v telefonskem pogovoru turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu čestital za uspeh na nedeljskem referendumu o ustavnih spremembah. Turška vlada je medtem podprla trimesečno podaljšanje izrednih razmer, ki veljajo od neuspelega poskusa državnega udara julija lani.« — Ameriški prostak št. 1 je prepoznal, da bo Erdogan naredil Turčijo zopet veliko (STA, 18. 4. 2017)

Erdogan je simptom – simptom nedosledne Evrope. Evropi se v zadnjem času vrača njena preračunljivost, popuščanje avtoritarnim turškim vzgibom. Tudi vojaška zveza zahodnega sveta je nadvse licemerna. Govori o demokratičnih standardih, predstavlja se kot branik zahodne demokracije, pa nikoli ni podvomila o Turčiji, ki po svoji nedemokratični ali vsaj preddemokratični formaciji nikakor ne bi smela soditi v zvezo. A domnevne in pričakovane koristi so bile prevelike, da bi avtoritarno državo problematizirali ali celo izločili. Kako jo tudi bi, ko pa ima enega največjih vojaških proračunov, kar šteje veliko več kot demokratični potencial.

Sploh pa je celotna zgodovina turških demokratizacijskih intervencij paradoksalna. Mustafa Kemal Atatürk je deželo sekulariziral in uvedel druge atribute sodobne turške republike z vojaško avtoriteto. Ženskam so feredže snemali s konicami bajonetov. Seveda pa ima tako zgodovinsko kot aktualno Turčija veliko obrazov. Veliko lepih in prijaznih, pa tudi mnogo zelo neprijaznih, tudi srhljivih zgodb. Zgodovinsko je to vsekakor genocid nad Armenci, aktualno odnos do Kurdov, pa seveda odnos do medijev, akademske svobode, svobode sindikalnega združevanja, položaja žensk itd. Genocid nad Armenci je tema, ki se je še danes veličina demokratičnega sveta izogiba v korist dobrih ekonomskih odnosov z veliko deželo. Tudi naš Pahor, ki je raje, kot da bi odpiral občutljive teme, izkoriščal zadnji obisk v Turčiji za bebave samopromocijske selfije, ki so dosegli javnost po sprevrženi in nekritični kolaboraciji slovenskega žurnalizma.

Referendum, ki smo mu bili pravkar priča, temelji na srhljivih predpostavkah – upajmo, da ne tudi posledicah – a zgodil se je zato, ker Erdogan zelo dobro ve, koliko z njim tvega. Pravzaprav nič. Nekateri ga bodo bolj glasno, drugi pritajeno kritizirali, a za ceno njegove trenutno »razumne« migrantske politike, tolerirali. No, nekateri se nad njim navdušujejo eksplicitno, kot denimo Trump in Putin, ki sta mu po mentalnem horizontu podobna. Drugi še razmišljajo, kako uskladiti navdušenje nad Erdoganovimi metodami z latentnim ali celo manifestnim predsodkom do islamske in turške kulture. Denimo madžarski avtoritarec Orban ali naš Janša. Janša že mogoče in verjetno goji skepso do Turčije, a to, kako je Erdogan oblikoval pravila »demokratičnega odločanja«, ga mora in more navduševati. Še bolj pa ga navdušujejo posledice, ki koncentrirajo oblast v enem človeku ene politične opcije. Mar ni v temelju Janševe tretje republike (prva je iz časa njegovih poti v Jajce, druga je aktualna), ki jo zaradi zgodovinskih aluzij raje poimenuje kot drugo, enak končni cilj? Janša išče pot v tretjo republiko prek večinskega sistema oziroma prek tretje republike v večinski sistem. V katerem, kot je v času agitacije za spremembo volilnega zakona rekel, takoj veš, kdo je zmagal in kdo dobil oblast. Morda res. A predvsem do skrajnosti spolariziraš, razdeliš javnost. Kar je v nedeljo v velikem formatu uspelo Erdoganu.

Obstaja velika verjetnost, da so bili ob tesnem izidu rezultati ponarejeni, saj je kritični del glasovnic padal v glasovalne skrinje neožigosan, kar je vsekakor groteskno. A dejansko sploh ni ključno, ali je bil poldrugi odstotek čez polovico glasov volivcev za reforme pošteno preštet ali zgoljufan, ampak to, da je prišlo do popolne polarizacije turške družbe. In hkrati je, ob vseh nesorazmerjih volilne tekme v času izrednih razmer, fascinantno, da je (slaba ali dobra) polovica volivcev rekla avtoritarcu ne. In to kljub izrednim razmeram, ustrahovanju in 45.000 priprtih po domnevnem poskusu državnega udara. Pri tem se »analitiki« čudijo, kako je lahko bila denimo večina volivcev, ki so na začasnem delu v zahodnih, demokratičnih državah, za nedemokratične spremembe. Med Turki v Belgiji kar 75 odstotkov, v Avstriji 73 odstotkov, v Nemčiji 64 odstotkov, v Franciji 63. Kar je logično. Zdomski delavci po Evropi so pretežno ruralci, tradicionalno in religijsko vezani. Sicer pa bi tudi večina argentinskih Slovencev zavrnila liberalni družinski zakon, kljub temu da jih gosti dežela, ki je že leta 2010 pod vladavino predsednice Kirchnerjeve (kot prva latinskoameriška država) legalizirala istospolne poroke.

In kateri segment javnosti pri nas podpira večinski volilni sistem, ki prinaša podobne učinke kot Erdoganova reforma predsedniškega sistema? Kateri politik ima otomanske vizije?

Avstrijski kancler Franz Vranitzky je nekoč na očitek, da nima vizij, odvrnil, da mora tisti, ki ima vizije, k psihiatru.