Hamletovska generacija

dr. Bogomir Kovač

21. 4. 2017  |  Mladina 16  |  Ekonomija

EU postaja ob svoji šestdesetletnici očitna žrtev lastnega uspeha. Njena institucionalna struktura in geografska širitev, število držav in prebivalstva so impozantni, njena nesposobnost spopadanja s krizami pa dramatična. Zapletlo se je na vozlišču njene poti, pri hkratni širitvi in poglabljanju unije, pri skupnem denarju in različnih nacionalnih politikah. Nenadoma so v ospredju vprašanja pravice izstopa in možnosti ugovora, imamo trk politične centralizacije EU in nacionalnih suverenosti članic. Očitno so zadrege posledica zlorabe ključnega načela subsidiarnosti, potrebujemo nekakšen nov Maastricht 2.0, toda zunaj sedanjih nemških zamisli. Izguba suverenosti članic je očitno končala v krizi identitete EU, ekonomska integracija ni pripeljala do politične harmonizacije. Esenca Evrope je različnost, zato demokratični primanjkljaj EU končuje v nedrjih nacionalne suverenosti.

V sedanjih razpravah o usodi EU načelo subsidiarnosti ni v ospredju političnih premislekov, v Maastrichtski pogodbi (1992) pa je veljalo za temelj tedanje tristebrne ureditve EU. Ideja evropskih integracij je vseskozi temeljila na prenosu pristojnosti od članic na skupnost. EU je nihala med medvladnim sodelovanjem, uporabo skupnih institucij in nekaterimi nadnacionalnimi povezavami. Ta razmerja nikoli niso bila domišljena, še manj pojasnjena državljanom. Nejasna alokacija moči in ukrepanja pa je sejala institucionalno in politično zmedo. Hobbsov Leviathan se je tu zlahka spremenil v Behemota, pleteničenje z državno suverenostjo je zadnja leta končalo v političnoekonomskem kaosu. EU je po šestdesetih letih eksistencialno bolj ogrožena kot kdaj prej.

Subsidiarnost kot splošno pravno načelo EU preprosto pomeni, da imajo članice pravico odločanja in ukrepanja o rečeh, ki jih lahko same učinkovito rešijo. Hkrati pa opredeljuje pogoje, da lahko tudi EU poseže na področja, ki niso v njeni izključni pristojnosti. Če ta dvojnost ni natančno razmejena, ureditev EU postaja kaotična in nevarna. Seveda, subsidiarnost dejansko daje določeno stopnjo neodvisnosti in avtonomnosti delovanja nižjim organom v razmerju do višjih, decentraliziranim centrom odločanja glede na centralno oblast. Tako običajno delujejo zvezne države, ne pa tudi EU. Tu pravilo, da reči urejate od spodaj navzgor, če ste lahko učinkoviti in bolj demokratični, ne velja. Na ravni EU nikoli ni bila jasno določena meja, do kam sežejo države članice, kje pa začenja unija delovati s svojimi izključnimi, deljenimi in podpornimi pristojnostmi. Nobena pogodba EU po Maastrichtu (1992) tega ni rešila.

Enotni trg in evro veljata za ekonomski uspeh EU. Toda serija novih ekonomskih unij (denarna, fiskalna, bančna …) je dokaz, da smo zgrešili pri politični uniji, krušni materi EU. Politični kontekst združevanja je vseskozi napačen. EU se vedno znova povezuje s harmonizacijo, ki dejansko pomeni homogenizacijo. Bistvo Evrope, njene zgodovinske identitete, pa je različnost, idejna in kulturna, politična in ekonomska. To je temelj njenega razvoja, esenca njenega obstoja. Evropa več hitrosti je sedanje, spet zmedeno priznanje te delitve. Zanimivo, toda tržna logika v evropsko politiko nikoli ni prodrla z vidika konkurenčnih transmisijskih mehanizmov med državami, nikoli niso upoštevali legitimnih preferenc državljanov. Še več, vsak nadaljnji korak EU, vsaka nova pogodba je vodila v večjo politično centralizacijo.

Toda vzvodi evropske federalizacije tičijo drugje, od spodaj navzgor. EU bi morali graditi od lokalne in regionalne ravni k nacionalni in nadnacionalni. Ljudje bi morali v digitalni dobi postdemokracije odločati neposredno, demokratski primanjkljaj je dejansko primanjkljaj decentralizacije. Ni naključje, da se je na koncu zapletlo prav pri teritoriju. Vsaka država ima svoj geografski položaj, EU pa je želela odpirati meje, schengenski model jih zapira navzven in odpira navznoter. Toda EU je začela razpadati tam, kjer je hotela zmagovati, pri svoboščinah in pretočnosti. Obramba schengenske meje je pripeljala do domala srednjeveškega političnega ograjevanja. Teritorij v globalni družbi ni omejitev, celo ureditev katoliške cerkve je tu moderna oblastna stvaritev, podobno velja za številne globalne poslovne mreže. EU pa se je zapletla v abstraktni kozmopolitizem, državljanstvo brez politične skupnosti, v politiko brez odgovornih politikov. Načelo subsidiarnosti je tu ključna pravna in politična usmeritev.

Preprosto, danes bi morali na Obrežju postaviti gledališki avditorij za evropske birokrate, za opazovanje prometa na slovensko-hrvaški meji. Tu centraliziran schengenski sporazum rešujejo lokalne prometne oblasti, opazovali bi, kako se prepletajo evropske kršitve in lokalne rešitve. O ukrepih ne odloča vrh EU, niti predsedniki vlad, temveč lokalni obmejni šef policije, v njegovih presojah tiči ključni algoritem schengenske meje, temeljno vprašanje varnosti EU. Kakšen paradoks neki, le načelu subsidiarnosti vdihnemo nekaj realnega življenja. Danes je politično moderno izstopati iz EU, zavračati centralizacijo ekonomske stabilizacije in se igrati reševanje evra. Novi Maastricht 2.0, o katerem radi govorijo Nemci, zahteva nove tri stebre, finančno regulacijo, fiskalni okvir in krizne mehanizme. In vsi ponavljajo staro napako politične centralizacije.

Leta 1993 je v okviru CEPR, evropskega inštituta, nastala pomenljiva študija »Making Sense of Subsidiarity«, mi smo dve leti kasneje dobili drobno knjižico nemškega profesorja Vaubla, »Centralizacija zahodne Evrope«. Oboje je branje za današnji čas, zlasti za enotirnega Cerarja, tudi Brgleza. Na opevani Pahorjev vlak Berlin–Pariz vstopamo v Ljubljani. Načelo subsidiarnosti je edino pravo počelo slovenske evropske politike. Toda kaj, ko brez pravih kretničarjev ostajamo hamletovska generacija prihodnje EU.