Brezposelnost je treba braniti

N'toko

26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Žive meje

Preseneča me, da na zavodu za zaposlovanje ni več nasilja. Da še nihče ni sprožil izgreda, pretepel kakega uslužbenca ali vsaj prevrnil aparata za kavo. Vem, da brezposelni nikoli niso hodili tja s pretirano optimističnimi pričakovanji in da so bili pogovori s poklicnimi svetovalci vedno nekoliko ponižujoči, toda na zavodu se iz iskalcev dela vsaj niso direktno norčevali. Povedali so ti, da zate tisti mesec niso našli ničesar, in to je bilo to … obisk pisarne je bila zgolj neprijetna obveznost, ki sta jo morali obe strani odkljukati. V zadnjih letih pa se je zavod za zaposlovanje spremenil v hišo čudaških, bebavih in naravnost ponižujočih ritualov, ki nimajo zveze z iskanjem služb.

Nobena skrivnost ni, da se ponudba dela krči, da je mnogo velikih zaposlovalcev šlo v stečaj, ali pa intenzivno krčenje števila delavcev, kar je v čakalne vrste postavilo množico novih iskalcev dela. Ti so večinoma težko zaposljivi, saj so bodisi prestari ali premladi, premalo ali pa preveč kvalificirani za redke preostale službe. Dejavnost zavoda za zaposlovanje v takšnih razmerah postaja nesmiselna, saj bi večini strank morali preprosto reči: »Poslušaj, makroekonomski kazalci pravijo, da boš še nekaj let doma … v resnici potrebujemo le še nekaj čistilk in tovornjakarjev, najbolje, da greš v Avstrijo.« Toda v vsaki krizi se skriva tudi priložnost in na hrbtih novih brezposelnih je zrasla cvetoča industrija poklicnega usposabljanja, tečajev in terapij.

Gotovo ste opazili, kako se je jezik ponudnikov dela spremenil – danes vam z zavoda ne pošiljajo vabila na razgovore za službe, ampak na »izobraževanje« s »priznanim poklicnim motivatorjem«, kjer boste stopili v stik sami s sabo, odkrili notranji potencial in postali »mojster samoocenjevanja«. Za vsako izgubljeno delovno mesto se je pojavil nov program, ki ponuja dinamičen kreativen pristop k (samo)zaposlovanju. Na trenutke je kar težko verjeti, da v resni državni instituciji obstaja takšno new age šarlatanstvo, a nas ob ezoteričnih okusih nekaterih naših ministrov to ne bi več smelo presenečati. Skupni imenovalec vseh teh programov je ideja, da morajo brezposelni začeti sami sebe dojemati kot ustvarjalce novih služb. Njihova brezposelnost ni več stvar ekonomske realnosti kraja, v katerem živijo, ampak pomanjkanja podjetniške mentalitete. Vsak človek na zavodu je tako postal latentni job-creator, naloga novih poklicnih svetovalcev pa ni iskanje plačanih služb, ampak slikanje pravljičnega sveta, v katerem lahko vsak človek brez začetnega kapitala, brez znanja in brez zvez kjerkoli ustvari delovno mesto in konkurira velikim podjetjem, kakršna so ga pred tem zaradi krčenja delovne sile odpustila.

V praksi je takšno izobraževanje seveda čista katastrofa. Lahko si predstavljate, kako se počuti 50-letna blagajničarka, ki je ravno izgubila službo in ji 20 let mlajša diplomantka organizacijskih ved samozadovoljno predava, da je to zlata priložnost za uresničevanje njenih sanj kot samostojna podjetnica. Predstavljajte si fizičnega delavca, ki že mesece ni videl plače in mora poslušati nadutega self-help guruja, kako mu pridiga, da naj začne razmišljati kot direktor. Mladi pripravniki, ki nimajo centa lastnega kapitala, morajo znova in znova slišati »10 stvari, ki so jih storili finančno uspešni ljudje«, pri čemer je točka »Rodili so se bogatim staršem« vsakič izpuščena. Od kod točno naj bi prišli investitorji in stranke za naše trgovine, fitnese, frizerske salone in softverska podjetja? Morda je najbolj ponižujoč vidik brezposelnosti postalo dejstvo, da si prisiljen namenjati svoj čas totalnim bleferjem, ki služijo denar s tvojo brezposelnostjo.

Nekateri predavatelji seveda vedo, da gre za blef. Govoril sem z mnogimi ustvarjalci programov spodbujanja zaposljivosti, ki svoje delo opisujejo povsem iskreno: »Prodajamo meglo in upamo, da bomo speljali delavnice, ne da bi nas zelo napadali.« Največkrat so to izobraženi mladi humanisti, ki so prav tako dolgo iskali službe in so jih pač našli v cvetoči industriji bulšit zaposlitvenih delavnic. Ker gre za razmeroma dobro financirane državne projekte, ti vse bolj postajajo vir preživetja raznih nevladnih organizacij, mladinskih in manjšinskih društev – celo tistih, ki so idejno levičarska. Takšni izvajalci imajo dovolj teoretskega znanja, da lahko vidijo nesmisel te dejavnosti, a so žal na svoji koži preizkusili resničnost Marxove trditve, da ne moreš pobegniti pred ideologijo, ki diktira materialne pogoje tvojega preživetja.

Včasih pa se zgodi, da so predavatelji zares iskreni, da delavnicam uspe nagovoriti udeležence, jim dajo koristne napotke in jih oborožijo s samozavestjo, potrebno za nastop na trgu dela. In prav ti primeri razkrijejo resnično neučinkovitost takšnega dela z brezposelnimi. Ko takšni visoko motivirani in z lepimi CV-ji opremljeni job-hunterji ugotovijo, da po delavnicah niso prav nič bolj zaposljivi, kot so bili pred tem, jih poraz bolj dotolče in pusti daljnoročnejše psihološke posledice. Še huje je, če so optimistično zagnali lasten s. p. in po dveh letih spoznali, da jim ta še naprej ne prinaša drugega kot 300 evrov mesečnih stroškov. Za njihove kariere bi bilo bolje, če bi ves ta čas sedeli doma, pili pivo in gledali fuzbal.

Zakaj torej zavod nadaljuje prakse, ki so za iskalce dela ponižujoče in škodljive? Morda je tudi sama institucija ujeta v igro prekrivanja neprijetne ekonomske resnice: da je brezposelnost nujna za delovanje kapitalizma. To ni napaka, do katere bi prišlo zaradi lenih ali premalo podjetnih delavcev, ampak je ključno orodje lastnikov za uravnavanje plač. Brez bazena obupanih ljudi, ki so pripravljeni isto delo storiti ceneje, šefi v pogajanjih z zaposlenimi preprosto ne bi imeli nobene moči. Brezposelnosti zato nikakor ne smejo odpraviti (kvečjemu jo lahko selijo iz ene države v drugo), njene žrtve pa morajo verjeti, da so za svoje stanje odgovorni sami in da so se dolžni nekako reformirati. Tukaj nastopi zavod s svojimi prevzgojnimi delavnicami – ne z namenom, da bi nam pomagali do službe, ampak da bi ohranili vero v nefunkcionalen in krivičen sistem.