Ekologija ali barbarstvo?

dr. Bogomir Kovač

26. 4. 2017  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Dan Zemlje, 22. april 2017, je minil tiše, kot bi smel in moral. Velja za najširše svetovno civilno gibanje, še vedno temelji na idealizmu, uporu in sejanju nove družbene zavesti od spodaj navzgor. Manj gre za institucionalizirano, politično organiziranje, za racionalizacijo družbenega radikalizma, v njem je več defetizma in defenzivnosti kot na začetku poti. Sedanja ekološka, socialna in ekonomska kriza so tri obličja naše ujetosti na planetu, posledica industrijskega modela razvoja sodobnega kapitalizma. Grozi nam civilizacijska kriza, kriznega menedžmenta pa nismo sposobni dojeti in še manj uresničiti.

Vse skupaj se je začelo konec šestdesetih: iz skromne, toda vplivne teoretske ekološke zavesti, političnega upora in ekonomske nuje je vzklil politični projekt treh vplivnih zanesenjakov. Tako je bilo 22. aprila leta 1970 na ulicah ZDA 20 milijonov ljudi, ki so protestirali proti vsem, onesnaženju, rasnim in socialnim neenakostim, vojnam ... Dvajset let kasneje je bilo pod blagovno znamko dneva Zemlje že 200 milijonov ljudi, danes mreža ekoloških gibanj za dan Zemlje (EDN) v 192 državah povezuje več kot milijardo ljudi. Dobili smo največje družbeno gibanje na globalni ravni. Toda ali je to dovolj?

Nedvomno je ideja, da ljudje protestirajo za drugačen svet, uspela. Odgovornost do okolja je danes večja kot v preteklosti, pri ljudeh, podjetjih in tudi državi. Prav tako so merljivi institucionalni učinki tega protestnega gibanja. V ZDA so dobili zvezno okoljsko agencijo za zaščito okolja slabo leto po protestih 1970, prelomna okoljska konferenca ZN v Riu de Janeiro je na tem gradila svojo legitimnost, Pariški sporazum o podnebnih spremembah (COP 21) je začel politično pot 22. 4. 2016. Toda na drugi strani narašča brezup, ekološka kriza se poglablja, preživetje civilizacije ni samodejno. Tako je bilo z Babilonom, Maji, pa tudi s sodobnim kapitalizmom.

Tiranija trgov je prignala ekološko krizo do skrajnih meja, planet Zemljo je ekonomsko povezala vsaj toliko kot pred tem narava, le da z nasprotno logiko. Ekonomija gradi na univerzalnosti kapitala, narava na raznolikosti vrst. Kapital enostransko zaničuje in izključuje vse, kar ni skladno z njegovimi finančnimi interesi, narava je vključujoča, selekcija je razvojno uravnotežena, dolgoročno stabilna. Enostranska logika prvega je povozila raznovrstnost drugega, danes je ogrožena biotska raznovrstnost, jutri bodo enako usodo doživeli ljudje, porušeni naravni cikli so druga stran razbitja političnoekonomskih. Eksistencialno so ogroženi vsi na tem planetu, narava in ljudje.

Zato je edino pravo vprašanje, kako obrzdati in obvladati ta kaotični tržni red, kako se mu politično postaviti po robu. Gibanje za dan Zemlje zahteva malo, toda pričakuje veliko. Previdnost malih korakov odraža izhodiščni duh urbane kultivirane družbe, umirjenost in strpnost sta tu prevladujoča kultura sprememb. Zato je gibanje tudi preživelo, brez politične diskreditacije in delegitimacije, ker ni nikogar politično ogrožalo. Domala romantično vizijo boljše prihodnosti ustvarjamo politično defenzivno, z mrežo lokalnih akcij in rešitev. Očitno politični čas danes teče drugače, brexit, Trump, vzpon populistične desnice v Evropi so dokaz tega. Če želi ekološko gibanje EDN prevzeti vlogo urarja pri odštevanju planetarne kataklizme, mora spremeniti svojo strategijo. Revolucija malih korakov, kjer vsak nekaj pristavi in prispeva, ne bo ure spravila v tek. Potrebuje politične cilje, enostavne prioritete, jasne zahteve.

Ne pozabimo. Ko so v sedemdesetih letih začeli projekt Zemlja, je ameriški sociolog Bookchin v zavetrju ameriške radikalne nove levice teoretsko povezal ekološka gibanja in anarhizem, eksperiment političnega aktivizma in socialne ekologije. V Burlingtonu so celo tedanjega župana Bernieja Sandersa prisilili k opustitvi velikih mestnih projektov. Politični vpliv zelenih je bil v osemdesetih velik. Rdeče-zelena koalicija Schroederja in Fisherja je vladala v Nemčiji dva mandata, Zeleni Slovenije so pri nas sestavili zmagoviti Demos. Toda povsod je sledil politični fiasko, okoljske politike so se utopile v političnih preigravanjih, ekonomika rasti je pokopala zeleno agendo. Alternativa so bila decentralizirane avtonomne skupnosti, nekakšen proudhonizem paralelne oblasti, toda anarhizem, sprt z neoliberalno politično logiko tržne družbe, ni nikoli uspel. Nobelovka Ostromova (2009) je oboje veliko bolj vešče povezala z ekonomiko javnih dobrin in politiko javnih interesov.

Koncept javnih dobrin je globoko podcenjen, toda zemlja, voda, zrak, tudi znanje in zdravje, pa internet … so predvsem javne dobrine. Ste opazili, da se je glede ustavne zaščite vode poenotila celo slovenska politika, kar je učbeniški primer političnega čudeža. Stare teze o tragediji skupnega, kjer trgi in zasebni interesi najbolje rešujejo družbena vprašanja, sodijo v muzej prihodnosti. Javne dobrine so bolj zavezane temeljnim socialnim kot lastninskim pravicam, zato njihova privatizacija ogroža skupnost, družbeno in naravno. Javne dobrine so torej pravi ekonomski temelj političnih zahtev na ekološkem področju. Vrniti se moramo v zaledje socialne ekologije, da bi uspeli s politično.

V zadnjih sto letih se je svetovno prebivalstvo povečalo za štirikrat, BDP pa za petkrat, za obstoječi model razvoja bi leta 2100 potrebovali tri sedanje Zemlje. Letošnja vodila dneva Zemlje so razumevanje, pismenost, izobraževanje, toda hkrati izgubljamo politično bitko. Platforma boja za javne dobrine, socialno enakost in odgovorno tržno gospodarstvo je politični projekt. Potrebujemo novo racionalnost političnega radikalizma, obrnjeno zgodbo neoliberalizma, politični projekt za trajnostni razvoj od spodaj navzgor. Kot pravi James Lovelock, pred nami je boj za trajnostni umik. Dilema je stara in znana, ekologija ali barbarstvo.