Hermanov svet

Vlado Miheljak

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Dva leva

»Zaupanje je vse večje. To vam govorim zato, da prihodnjič ne boste presenečeni. Psihološko se pripravite.« — Francoski volivci so se psihološko dobro pripravili, zato na predsedniških volitvah 2017 ni prišlo do presenečenja, ki ga je pred regionalnimi 2015 napovedala Marine Le Pen.

Nekdanji vodja francoske skrajne desnice Jean-Marie Le Pen je bil zaradi izjave, da so nacistične plinske celice le »podrobnost zgodovine«, kaznovan s plačilom 34.000 evrov. — Za Jean-Marie Le Pena je holokavst mit (MMC TVS, 6. 4. 2016)

Nemški narod je žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo. Sprašujem vas, kaj ima moja generacija Nemcev s Kajnovim znamenjem genocida, domnevnega, oziroma holokavstom. Dejansko gre za zelo perfiden način Židov, da so želeli nemški um zapreti, ustvariti kolektivno krivdo, in ustvariti načrt raznemčenja, razfrancozenja, razangleženja in vzpostaviti multikulti distopijo.« — Za Bernarda Brščiča holokavst ni mit, ampak judovski peklenski načrt

Desničarjem praviloma manjka humorja. Radikalnim desničarjem ga manjka radikalno. Prepoznamo jih po zadrtosti in zategnjenosti. Od vedno in vselej. Ko je Daniel Cohn-Bendit v nedavnem intervjuju za švicarski Tages-Anzeiger govoril o surovem desnem populizmu Nacionalne fronte in Marine Le Pen, je na provokativno novinarsko vprašanje, ali ni bil v svojem levo-fundamentalnem obdobju tudi on podobno grob populist, to kategorično zanikal, češ »... tudi jaz sem radikalno oponiral, a vedno z nasmeškom na obrazu. V nasprotju z današnjimi populisti nisem bil nikoli prežet s sovraštvom.« A desni populisti in hujskači niso le mrki in sovražni, ampak tudi predvidljivi, nekreativni, šablonski. Že Theodor Adorno je ugotavljal, da so si »izjave raznih agitatorjev, od znanih likov … do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo govore samo enega od njih, pa že poznamo vse«. Ko zgubi volitve Marine Le Pen, s prstom pokaže na volivce, češ da niso zreli za spremembo; izbrali so kontinuiteto. Janša kot serijski poraženec vselej ugotavlja podobno. In Marinin ata Jean-Marie Le Pen govori, da je holokavst izmišljotina, da so bile plinske celice obroben pojav, detajl zgodovine in vojne. Pa da francoska policija, ki je Nemcem predala 13.000 Judov, pač ne nosi nobene odgovornosti. Da je holokavst mit, meni tudi Bernard Brščič, a ker skladovnice trupel ljudi, pobitih samo v zadnjih dneh vojne, ni mogoče zanikati in spregledati, Brščičeva tovarišija iz Kavarne Hayek stakne glave in urbi et orbi sporoči, da kolikor in v kolikor ni mit, je pa plod judovske zarote. Kako?! Enostavno: »Človek se vpraša, zakaj so pravzaprav financirali svoj holokavst. Odgovor je jasen. Brez holokavsta svet v času, ko je potekala dekolonizacija, nikoli ne bi pristali na judovsko državo Izrael.«

Brščič? O.K., kdo bo rekel, da je Brščič, prosto po Le Penu, obrobni utrinek, nepomembna podrobnost zgodovine. Da ni vredno zgubljati besed. Brščič kot konkretna oseba res ni vreden pozornosti. Gre za nesrečno kreaturo, ki je začela kot potencialni kandidat za člana akademske skupnosti, nadaljevala kot gardist jurišnih oddelkov, ki so med drugim z banderami na dolgih kolih februarja lansko leto korakali na begunski center na Kotnikovi. In bo prej ali slej končala na smetišču zgodovine. Tisto, s čimer pa se je treba neizogibno in nujno ukvarjati, je brščič kot pojav. A kdo naj se ukvarja z njim? Urednik Nove 24 Miro Petek se spreneveda, da sam sicer sprejema dejstva o holokavstu, a da je njegov medij odprt za različne poglede. Kaj res? Lahko pričakujemo, da bo objavil tudi na Koroškem precej razširjeno mnenje, da si je bil Petek sam kriv, ko so ga v slabo raziskanih okoliščinah kruto pretepli? Pač, »Nova24 TV s povzemanjem drugih mnenj in medijev seznanja bralce še s paleto drugačnih mnenj«?

No, glede na to, da je širjenje ksenofobije ustavno prepovedano in domači (npr. 297. člen KZ) in mednarodni pravni akti omogočajo ter pravzaprav zapovedujejo preprečevanje in sankcioniranje, bi seveda pričakovali, da se bo zganilo tožilstvo. A kot kaže nedavna praksa (o tem je poročala Mladina), ubira tožilstvo pot izmikanja. Na ovadbo ZRC SAZU zoper nekega tviteraša, ki je med drugim pisal, da »so bili glavni elementi holokavsta nateg«, se je okrožno državno tožilstvo potrudilo ne videti in ne najti kaznivega dejanja v antisemitski agitaciji, češ da ni šlo za neposredno motenje javnega reda in miru, »niti ravnanje storilca ni bilo usmerjeno tako, da hude besede preidejo v nasilna dejanja«. Matevž Krivic sicer opozarja na nerodno in neživljenjsko dikcijo člena KZ, a bojim se, da se, če ni volje ali poguma, vedno najde v dikciji zakona manevrski prostor za izmikanje pregona ksenofobne agitacije. Po mojem, sicer laičnem mnenju je tudi zdajšnja oblika dikcije taka, da lahko tožilstvo prepozna v tovrstnih zapisih kaznivo dejanje. Če želi. A zgodovina podobnih primerov kaže, da tega sistematično in vztrajno ne želi.

Kaj torej preostane kritični javnosti? Računati mora predvsem nase in na moč javne besede; na oblikovanje javne fronte, ki gre prek drobnih narcisizmov. Nedavne francoske volitve so lep primer. Res, in to sem nekajkrat zapisal, »skupni kandidat« francoske demokratične javnosti Macron še zdaleč ni bil idealen (vsekakor pa bolj prazen kot neoliberalen); nekakšna francoska varianta našega Cerarja. A Francija v drugem krogu ni imela tretje izbere. Ali Macron ali Le Penova. Izvolitev Macrona ni prinesla rešitve, je pa ohranila potencialno možnost reševanja. Če bi glasna manjšina izvolila Le Penovo, bi bila ta možnost za lep čas odpravljena. Ni treba delati patetičnih vzporednic z zmago nacistov leta 1933, dovolj je pogled na aktualno Ameriko, kjer je zmaga Trumpa nad problematično Clintonovo državo ne le politično, ampak tudi civilizacijsko premaknila.

Izbira statusa quo ni rešitev, je pa neredko obramba pred katastrofičnimi rešitvami.