Nesvoboda

Janko Lorenci

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Kolumna

Predsednik države je neodvisna institucija in trenutni imetnik te funkcije je najbolj neodvisen v vsej nemajhni trumi politikov. To neodvisnost, svobodo, avtonomijo uporablja slabo, ker ni svoboden v glavi, ker hoče biti znova izvoljen in ker je mahnjen na vsesplošno všečnost. Tak ne more biti kritičen. Kdor danes ni izrazito kritičen do sedanjega brutalnega kapitalizma, ni na strani množic, torej ne more biti dober politik in navsezadnje tudi dober človek ne. Naš predsednik je odvečen strošek in okrasek na vrhu države.

Drug primer naravnost zlorabljene neodvisnosti institucije je Banka Slovenije oziroma njen guverner Jazbec. Ko se je začela preiskava proti njemu, sta se ECB in komisija potegnili za njegovo, predvsem pa za svojo imuniteto in tako škandalozno posegli v našo ustavno ureditev in suverenost. Obe imata kosmato vest pri dokapitalizaciji naših bank, tem ropu stoletja, pri katerem je Jazbec odločilno sodeloval. Svobodo je zapravil v trenutku, ko se ni uprl izsiljevanju vrhov EU, ampak je raje molčal in začel kolaborirati. Če bi se uprl, bi Sloveniji prihranil vsaj milijardo evrov, sebi pa čast.

Neodvisne institucije, sicer različnih statusov in različne teže, so dolžne spoštovati ustavo, zakonodajo in lastna pravila – ne pa parcialnih, nihajočih interesov politike, kapitala, lobijev. Načeloma skrbijo za ravnotežje v demokraciji, v praksi pa lahko postanejo svoje nasprotje, orodje drugih ali jalov demokratični okrasek. Nekatere delujejo spodobno, na primer informacijska pooblaščenka, varuhinja človekovih pravic in računsko sodišče, žal v marsičem brezzobi tiger, ker mu primanjkuje izvršne moči. Sindikati ohranjajo neodvisnost, so nepogrešljivi, a postopno izgubljajo vpliv, ker jim, deloma po lastni krivdi, upada članstvo. Na splošno se kaže nekakšna zakonitost: manj ko ima posamična institucija pristojnosti, boljši kadri jo zasedajo. In narobe: pri tistih z večjo močjo premikanja stvari in denarja politika skrbno pazi, koga nastavlja, koliko denarja jim odmerja itd. Take ustanove pogosto delujejo slabo ali mimo uradnih ciljev. Skratka, ves koncept neodvisnih institucij pade, če politika vpliva na njihovo kadrovsko zasedbo, pri tem pa ni dobronamerna. Naša praviloma ni. Drastičen primer za to sta slaba banka in SDH: zgrešen je že njun koncept, hkrati pa ju politika polni z nesposobneži ali vodljivimi lutkami.

Mnoge formalno neodvisne institucije (npr. gospodarska zbornica) slabo delujejo zato, ker so ujete v splošni vzorec neoliberalizma, nesocialnosti in klientelizma. Ker je tak velik del elit, politiki niti ni treba posebej paziti, ali so njeni kandidati ljudje iz drugega vica. Zato doživljamo pri rošadah na vrhu neodvisnih ustanov tako malo lepih presenečenj. Tudi zato slaba banka in holding kljub številnim kadrovskim zamenjavam zvesto izvajata katastrofalno razprodajo, saj sta otroka političnega načrta, v katerega so nesposobnost, klientelizem, streženje tujim interesom že vgrajeni. Izjeme so redke, na primer protikorupcijska komisija pod vodstvom Klemenčiča, a ta »napaka« je bila s Pahorjevo pomočjo kmalu odpravljena.

Pojem neodvisnih nadzornih institucij pri nas očitno ni mišljen zelo resno (sicer npr. toliko inšpekcij ne bi bilo tako jalovih), čeprav bi ga bilo treba jemati krvavo zares – vsaj toliko kot pojem svobode posameznika. Od tod vedno hujše anomalije formalne neodvisnosti institucij, tudi najvišjih in najpomembnejših. V to poglavje po svoje spadajo tudi mediji, glavni tolmači družbenega dogajanja. Tisti v zasebni lasti so hibridi – podjetja z dobičkom kot glavnim motivom, hkrati pa naj bi bila še družbeni higienik. Že zato vedno bolj izgubljajo to vlogo in tudi bralce, gledalce, poslušalce. Del krivde leti na novinarje, tudi na javni tv, deloma zato, ker so zvečine zagovorniki slabega statusa quo, deloma zato, ker so klientelo uspešno vzgajali v prestrašeno, kritikastrsko, razbito množico, ki čuti vedno manjšo potrebo po kakovostnih medijih. Dogaja se jim to, kar se sredinski levo-desni politiki. Pri tem so resni mediji eden izmed stebrov demokracije.

Majejo se tudi drugi, dozdevno trdni in suvereni stebri. Sodstvo velja za tretjo vejo oblasti, a je deloma kadrovsko in finančno odvisno od zanikrne politike. Zakonodajalec je formalno parlament, v resnici pa izvršna oblast. Ta pa se je – najhujša od vseh anomalij – v marsičem udinjala lobijem in kapitalu, ki ni zavezan volivcem in splošni blaginji, ampak dobičku. Ta prenos moči ni izveden v celoti, a že zdaj deluje pogubno. Formalno imamo demokracijo, toda to sta demokracija in pluralizem figovega lista, pravi Andreas Fisahn.

Konec koncev se vse posamične lažne ali invalidne neodvisnosti zlivajo v odvisnost, nesuverenost in kaotičnost celotne države, ujete in samoujete od zunaj in znotraj. Samo tako se lahko dogaja tudi sedanja blaznost: to, da zdaj kljub svežemu svarilu o prodaji Mercatorja, čeprav je kupec NKBM takoj pobasal za skoraj pol milijarde dobička, kljub očitni velegoljufiji pri dokapitalizaciji naših bank in kljub že uvedeni preiskavi proti guvernerju in druščini zdaj največjo med bankami, NLB, znova prodajajo. To je škandal, ki kriči do neba. Prodaja jo koalicija, ujeta v dogme privatizacije, pritiske EU in domačih lobijev, opozicija razen ZL jo podpira, mediji tudi, ljudstvo, zmedeno, razbito in utrujeno od teflonskosti politike, molči. Kloaka je popolna. Premier Cerar pravi, da nima s prodajo nič. Kaj bi mu prisodili – neumnost, nevednost, cinizem, pokvarjenost?