Treba je zmagati

N'toko

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Žive meje

»Kakšno glasbo poslušam? Čakaj, ti bom pokazal kak video …« Prijateljica, 23-letna prodajalka, ki je glasba sicer ni zanimala kaj preveč, je na vljudnostno vprašanje dobila podobno predstavitev japonske avantgarde kot vsi drugi, ki so pred leti z mano načeli pogovor o umetnosti. Komaj je dobro postavila vprašanje, je iz YouTuba vanjo že kričal posnetek Otoma Yoshihideja, ki v neki sivi garaži s kamnom udriha po električni kitari in iz ojačevalcev izvablja neposlušljive piske. Medtem ko je prijateljica potrpežljivo strmela v prizor na zaslonu z izrazom človeka, ki mu po grlu leze še živa gosenica, sem ji poskušal razložiti metafizične podpomene nojz glasbe. Po reakciji sodeč je nisem navdušil. Ob koncu posnetka mi je namreč postavila le eno vprašanje: »Kakšni ljudje lahko uživajo v nečem tako groznem?« In tako kot vedno sem lahko ponosno odgovoril: »Alternativci!«

Nisem se od nekdaj identificiral kot alternativec. Na začetku glasbene poti smo si z bendom, tako kot večina nadobudnih ustvarjalcev, želeli doseči čim več ljudi in jih navdušiti na koncertih. A prav smukanje po hodnikih Radia Študent, Metelkove in drugih institucijah alternativne kulture, je v nas sčasoma vcepilo drugačne glasbene ambicije. Obdani s poznavalci garažne scene iz 90. smo se naučili ljubiti lik nerazumljenega umetnika, ki se požvižga na množico in sledi zgolj svojemu ustvarjalnemu nagonu. V nasprotju z rejverskimi masovkami in njihovim sončnim veseljačenjem so akterji alter scene iskali pravo umetnost drugje – ta naj bi se potikala po kleteh, gledala v tla s čupo čez oči in momljala nekaj o eksistenčni izgubljenosti. Spremljala naj bi jo le peščica drugih čupavcev, kar je povsem dovolj, kajti zares štejejo le poslušalci, ki štekajo. »Malo nas je, ampak smo pravi!« Nekaj najlepšega na svetu je biti v zakajeni sobi, polni kitarskega hrupa, in se zavedati, da si del nečesa, česar nihče drug ne more razumeti. Tisti trenutek nisi pripadnik pokvarjene materialistične družbe, ki je požrla tvoje sošolce in jih izpljunila kot dolgočasne potrošnike. Ti si čisto drugačen, neomadeževan in nepokvarjen.

Ko sem se kasneje prek istih institucij začel srečevati z aktivisti levičarskih gibanj, sem se med njimi zlahka znašel, saj so gojili podoben romantičen pogled na svet. »Malo nas je, ampak smo vsaj na pravi strani zgodovine!« Levica, ki so jo strukturne spremembe od 70. naprej potisnile na družbeni rob, se je tam pač naučila živeti – zagradila se je v institucije in iz svojega umika naredila romantično zgodbo o krutem svetu, ki je ne razume. Ko je Marx nehal biti mainstream, so se leva gibanja napolnila s pank mitologijo, ki poveličuje svojo alternativnost, drznost in nedostopnost. Študenti srednjega sloja smo svojo pozornost iz množice preusmerili na vprašanja manjšinskosti in identitetnih politik, in kmalu je nastal kompleksen sistem simbolov in ritualov, prek katerih eden drugemu dokazujemo, kdo je pravi zaveznik v boju in kdo je fejk. Vstop v polje aktivizma je zato lahko na las podoben vstopu v subkulturo – naučiti se moraš pravih fraz, prebrati prave knjige in si seveda nadeti prave modne dodatke. Namesto kitarskemu feedbacku se predajaš dolgim skupščinskim razpravam, v katerih vsaj 300-krat slišiš besede »diskurz«, »horizontalnost« in »subjektiviteta«. Tam se opereš umazane middle class identitete in se zliješ z bojem zatiranih, ne da bi se bilo zares treba ukvarjati z njimi.

Da pa bi ohranili ta občutek razsvetljenskega kluba, je treba s sestankov in iz internetnih razprav odgnati povprečneže, ki nam kalijo doživetje. Postavljati moramo vse strožje kriterije vstopa, si izmišljati nove jezikovne tabuje in teoretske labirinte, skozi katere se povprečen človek ne bo mogel prebiti. Kdor ne zna pravilno naslavljati manjšin, ni bil prisoten na tem ali onem protestu, ne zmore pogovora o postkolonialni teoriji, tako postane agent fašistoidnega kapitalističnega patriarhata. Tako smo razvili strupeno »call out« kulturo, ki se, namesto da bi izobrazila nove simpatizerje, posveča zgražanju nad njihovo nepoučenostjo. Zunanji opazovalec bi se na skupščini kakšne radikalne organizacije zagotovo počutil podobno kot na koncertu Otoma Yoshihide. »Kakšni ljudje lahko uživajo v nečem tako groznem?«

Seveda so zaprti alternativni krogi pomembni za izvajanje nekaterih umetniških ali družbenih eksperimentov (ne trdim, da mora biti vsaka dejavnost na levici množična), nikakor pa niso pot do širših političnih ciljev. Razlog bi moral biti dovolj jasen: v politiki je treba zmagati, za zmago pa potrebuješ na svoji strani veliko ljudi. Ne gre le za volitve – da bi imeli moč spreminjati svet, kar je v končni fazi edini smisel političnega aktivizma, morajo tvoje ideje prevladati na vseh področjih, kjer delujejo navadni ljudje. Otomu Yoshihideju ni treba prepričevati 23-letne prodajalke, da mu prisluhne, leva politična gibanja pa jo definitivno morajo. A namesto da bi levica iskala nove načine komunikacije in vključevanja, se je njen velik del zaljubil v rituale, ki imajo več skupnega s kovanjem lastne alternativne identitete kot z doseganjem resničnih političnih ciljev. Očitno se nič kaj preveč ne obremenjuje s problemom, da delavci nočejo z nami sedeti v krogu s prekrižanimi nogami in sprejemati odločitve z migetanjem prstov. Ne zanima jih, kako radikalne ideje skomunicirati z množico, ker jih ne zanima zmagati.

Levica ne zgublja družbenega vpliva zato, ker je pravičnejša ali bolj krepostna od svojih nasprotnikov, ampak zato, ker je šibkejša. Odrinjenost smo spremenili v svetniški ideal in se nehali pogovarjati o tem, kako lahko zmagati. Tukaj bi se namreč srečali z besedami, ob katerih mladi levičarji nakremžimo obraze podobno kot večina ljudi ob srečanju z nojz glasbo: sindikati, politične organizacije, stranke. Je zgolj naključje, da so tiste oblike organiziranja, ki so zgodovinsko dokazano najbolj učinkovite, dobile tako negativen zven, porazne aktivistične prakse pa se nam kažejo kot seksi lajfstajl izbira? V času, ko nalogo vključevanja množice vse bolj opravlja radikalna desnica, ko stadione polnijo Thompsoni in neonacistične skupine, bi se lahko že otresli blodnjavih predstav, da smo napredni, ker nas je malo. Očitno potrebujemo novo politično identiteto, ki ne bo poveličevala lastne obrobnosti, ampak si bo upala reči: naše ideje niso nobena jebena alternativa, mi smo mainstream!