Vladavina nasilja

Heni Erceg

12. 5. 2017  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Nagradno vprašanje se glasi, ali Hrvaška sploh ima vlado. No, katerikoli tekmovalec na tem kvizu bi si z odgovorom le težko prislužil bogato nagrado, kajti odgovor se preprosto glasi da in ne. Da, če pod oblastjo razumemo uzurpatorske in diktatorske metode, in ne, če upoštevamo, da premieru z ničimer ni uspelo dokazati, da ima še vedno parlamentarno večino. V resnici je nima, zato se nejasna kronologija razpada koalicijske vlade zgolj nadaljuje, parlament je prekinil delo, manjši koalicijski partner Most se je umaknil v opozicijo, institucije se gibljejo na robu zakonitosti, toda HDZ je, ne meneč se za ceno svoje odločitve, ostala na oblasti. Maska domnevno proevropskega premiera pa je padla tisti hip, ko je s severnokorejskim ukazom zamenjal štiri ministre iz partnerskega Mosta samo zato, ker so se pridružili zahtevam opozicije po odpoklicu ministra za finance Zdravka Marića.

S to potezo je Plenković razdrl vladajočo koalicijo, državo pahnil v parlamentarno krizo oziroma krizo demokracije in pokazal obraz najnavadnejšega diktatorja, potem pa uprizoril večdnevno parlamentarno burko in ostal brez večinske podpore v parlamentu. Na kratko rečeno, da bi se obdržal na oblasti, je zrušil lastno vlado. Ali kakor je s slaboumno iskrenostjo pojasnil visoki predstavnik HDZ: »Ta hip ni bistveno, ali ima HDZ v parlamentu večino.« Toda zakaj se je premier odločil, da si nezakonito prilasti oblast in podredi kakršnakoli že načela parlamentarne demokracije, samo da bi obvaroval ministra? Zakaj se je s tako lahkoto znebil koalicijskega partnerja, brez katerega vlade sploh ne bi mogel sestaviti, čeprav gre za združenje političnih amaterjev, lažnih moralistov, zvestih idealom katoliškega mračnjaštva, ki pa jim še ni uspelo utoniti v tradicionalni močvari povezav med politiko in velikim kapitalom, po kateri brodi HDZ, in zato še niso imeli časa, da bi se vpletli v različne korupcijske dogovore, ki so sicer sestavni del politike HDZ? Ali pa ravno zato? Plenkovića je ob živce spravilo prav to, da so pravoverni mostovci ugriznili v zajeten zalogaj, imenovan Agrokor, a se jim je zataknil v grlu in grozil, da bo uničil državo.

No, premier in njegovi pretorijanci so se odločili za obrambo finančnega ministra, pri tem pa so v resnici branili Agrokor pred napadalnim ministrom za notranje zadeve, ki ga je premier nato prvega odstrelil. Mož se je hotel resno pozabavati z ozadjem lika in dela voditelja države, oprostite, lastnika Agrokorja Ivice Todorića, o čigar podjetju, ki je zdaj tik pred stečajem, ima vse, ampak res prav vse podatke ravno finančni minister. Bil je izvršni direktor Agrokorja, predsednik nadzornega sveta državne banke, ki je Todoriću odobrila posojilo v vrednosti kar 50 milijonov evrov v trenutku, ko je bilo že jasno, kam plove njegova barka, in prav Marić je znižal davčno stopnjo za kmetijske pridelke s 25 na 13 odstotkov ter s tem zagotovil neposredno korist Todorićevemu velikemu kmetijskemu poslu.

Toda zakaj je premier uničil lastno vlado, da bi rešil enega samega ministra? No, ker se od pameti ni čisto dokončno poslovil, je ustrezen odgovor treba iskati drugje, v morebitnem varovanju zločinskih povezav med premierovo stranko in Todorićem, zato so na položaj radovednega Mostovega notranjega ministra raje imenovali namestnika iz HDZ, seveda nezakonito, brez potrditve parlamenta. Ta gotovo ne bo vtikal nosu v Todorićeve posle, niti se ne bo spraševal, kako da prav nihče v tako imenovani pravni državi lastnika uničenega Agrokorja ni pobaral niti po zdravju, kaj šele, da bi kakorkoli preiskoval njegove sumljive posle.

S tem se nam kaže ne le popolna odvečnost parlamentarizma, ampak tudi nadaljevanje četrtstoletnega organiziranega ropanja hrvaških državljanov s proizvajanjem plenilcev, ki tako kot Todorić preprosto goltajo vse javno dobro. Most je z zahtevo po zamenjavi Todorićevega agenta v vladi dregnil v same temelje sistemskih zločinskih povezav med državo in kapitalom, zato je HDZ pripravljena prezreti nujnost vnovičnih volitev in z mantro o »politični stabilnosti« poseči po zakladnici mafijskih dogovorov in izsiljevanja, kakršno je uporabila tudi pri enem od poslancev, od katerih je bil odvisen padec vlade. Vodjo kabineta nekdanjega premiera iz SDP so pred kratkim aretirali in osumili odtujitve precejšnje količine državnega denarja ter ga tako pred očmi vse hrvaške javnosti preprosto onesposobili s preverjeno metodo: v sodnem postopku ti bomo pogledali skoz prste, ti pa nam boš zagotovil odločilni glas!

Tako Tomislav Saucha zdaj pooseblja hrvaško politiko – je bedna podoba tega, kako vladajoča partija uničuje parlamentarno demokracijo in odkrito uporablja orodja navadne mafijske združbe. Kajti Tomislav S. je samo dan prej svoj podpis dodal k podpisom 75 opozicijskih poslancev, ki bi ravno zadostovali, da bi Plenkovićeva vlada odšla na smetišče zgodovine, po izsiljevanju pa se je ubožec premislil, omogočil neodločen izid, ki ga HDZ revolucionarno imenuje zmaga, hkrati pa s svojim primerom pokazal tudi na večno, nevarno povezavo med izvršno oblastjo HDZ in »neodvisnim« sodstvom. Zato v tej vojni proti parlamentarizmu, oblastnim institucijam in volji državljanov ostajamo brez odgovora na vprašanje, ali je hrvaška vlada padla. Ali pač ni, kakor nikakor ne »pade« niti tista ustaška plošča v bližini koncentracijskega taborišča Jasenovac, ampak po premierovi volji še naprej ostaja tam. Zaradi »politične stabilnosti« Hrvaške!