Grega Repovž

19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Janševa igra

Janez Janša sicer ni uspešen politik, rezultati njegovih vlad so ekonomsko gledano poraz za porazom. S prvo vlado je državo izpostavil dolgovom, ki jih je ustvarilo njegovo neumno trošenje, zaradi česar je bil krizni pristanek za vse državljane in gospodarstvo veliko trši in dolgotrajnejši, kot bi bil sicer. Druga vlada je bila eno samo ustvarjanje krize, strašenje, stiskanje in katastrofizem, s čimer je krizo poglobil do skrajnosti. Janša dejansko zmaguje le v eni preprosti politični igri: na referendumih. Zmaguje pa preprosto zato, ker najprej pretehta javno mnenje, nato pa ga začne s klasičnimi populističnimi izpadi podpihovati. Vseeno je, za kaj gre, vseeno je, kakšne so posledice referenduma, pomembno je le eno: oslabiti političnega nasprotnika.

Tako je že od prvega velikega referenduma, tistega o gradnji tretjega bloka Termoelektrarne Trbovlje. Tudi do tega projekta so bili mediji skeptični, prav tako širša strokovna javnost, a Drnovškova vlada je bila prepričana, da ji bo na referendumu uspelo prepričati javnost. Seveda se Drnovšku račun ni izšel, LDS in vlada pa sta iz tega političnega spopada izšli bistveno šibkejši. In tako je vedno znova: spomnimo se le, kako je Janša z referendumom o pokojninski reformi dejansko zrušil tudi Pahorjevo vlado. Vedel je, da se bodo bonitetne ocene Slovenije v kriznem času znižale, če Pahorjevi vladi projekt ne uspe, vedel je, da je reforma nujni dokaz »protikriznih prizadevanj«, ki so jih od države zahtevali Bruselj, Svetovna banka in Evropska centralna banka, a se ni dal motiti, čeprav je bilo jasno, da bo s tem poslabšal položaj države, bank in gospodarstva pri mednarodnem zadolževanju. Seveda mu je referendum uspel – in seveda je bila ena prvih stvari, ki jih je sprejela njegova vlada, pokojninska reforma. Vseeno mu je torej za širše interese, gre le za njegov ozki politični cilj, cena, ki jo za to plača država, je zanj pri tem popolnoma postranskega pomena.

Pred nami je očitno naslednji referendum takšnega tipa, tokrat o novem tovornem tiru, ki bo povezal Divačo in Koper, da bi s tem povečali pretočnost železnice v tem delu in Luki Koper omogočili gradnjo tretjega pomola. Projekt ni prepričljiv, je še vedno drag, nima širšega razmisleka – na primer o prometnih povezavah za potnike –, finančna konstrukcija je vsaj trapasta, saj kljub dostopnosti denarja na svetovnem trgu predvideva sofinanciranje, ki naj bi ga zagotovila madžarska vlada, torej projektu dolgoročno jemlje del suverenosti, zaradi tega pa je tudi dražji. Ni bilo niti razmisleka, ali je transport res panoga, ki bi jo bilo treba tako prednostno razvijati, ali morda ne bi veljalo denarja vložiti na primer v turizem, ki ima, poglejmo primer Ljubljane, neizmerno višji multiplikator in veliko močneje učinkuje na celotno gospodarstvo. Že v prejšnjem stavku smo navedli veliko razlogov, zaradi katerih so državljani in tudi mediji – seveda je prav kritičnost teh opazil Janša – izrazito nezaupljivi do načrtovanega projekta. Še več: SDS mora skupaj potegniti samo deset najboljših člankov in ima tekst, ki ga ne bi uspelo zrušiti nobeni vladi.

Cerar se za zdaj odziva predvsem užaljeno in sebe kaže kot tistega, ki je za nacijo pripravljen nekaj storiti, Janšo pa kot tistega, ki predvsem vse ruši. Glede zadnjega ima prav – le da njegovi vladi do danes ni uspelo pripraviti dobrega projekta gradnje drugega tira. V resnici Janša lahko v kampanji gradi prav na dosedanji samozaverovani drži vlade glede tega projekta, na njeni trmoglavosti, s katero je zavračala strokovne in utemeljene argumente kritikov. Že to, da projekt ne vključuje razmisleka o mednarodnem potniškem prometu (Slovenija je prometno vse bolj od sveta odrezana in nujno potrebuje širitev prometnih povezav), kaže, da niso videli vseh elementov, ampak le vprašanje razvoja Luke Koper ter železniškega prometa. Janša ima izredno veliko manevrskega prostora, vlada pa za zdaj protireferendumski nastop gradi na opozarjanju, da bo že sam referendum pomenil konec projekta drugi tir. To seveda ne drži.

Referendum o drugem tiru je politični projekt, je začetek predvolilnega obdobja, uvertura, kakršno smo videli pred vsakimi parlamentarnimi volitvami. Ne gre torej za drugi tir, ampak za spopad z vodjo opozicije. Vedno znova Janši uspe politične nasprotnike zapeljati v vsebinsko razpravo, kjer pa vedno znova izgubijo – ker morajo ves čas odgovarjati na njegove polresnice, manipulacije in seveda tudi na čisto resne in strokovne utemeljitve. Prav s to kombinacijo mu nazadnje uspe na referendumih. Le enkrat mu ni uspelo: ko je šlo za referendum o arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško o meji. Na tem referendumu je prav neslavno pogorel. Naj se je še tako trudil, takrat mu ni uspelo. To je redka in velika zmaga – premier je bil Borut Pahor. In zakaj ne? Ker je projekt arbitražnega sporazuma takratni zunanji minister Samuel Žbogar pač tako dobro pripravil, pa tudi sam Pahor je ves čas bedel nad njim in je bil preprosto dober – to je vsa skrivnost. Žal to za projekt drugega tira ne velja.