Mati zemlja

Janko Lorenci

19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Kolumna

Ko se prvič po mnogih letih spraviš na hojo ob žici okoli okupirane Ljubljane, vidiš, kako nezadržno mesto požira okolico in z njo vred dobro obdelovalno zemljo. Zginevajo travniki, njive, pašniki, gaji. Kar je enkrat pozidano, asfaltirano ali zastrupljeno, ne bo nikoli več rodilo nič zelenega in užitnega. Mesto zase kar skrbi, za okolje (okolico) pa v svojo dolgoročno škodo bistveno manj. Prestolnica in večja slovenska mesta vsi leže na redkih ravninah z dobro zemljo, vsi se širijo in med njimi se gradijo nove ceste in vse mogoče pritikline našega prebivanja. Vsak dan izgubimo za majhno kmetijo zemlje. Pri tem glede površine obdelovalne zemlje na prebivalca tičimo na evropskem dnu in pridelamo le kako polovico tega, kar pojemo.

Zginevanje prsti je morda največji ekoproblem sveta. Zaostruje se zaradi nagle rasti prebivalstva, industrializacije, podnebnih sprememb, rasti mest, preveč intenzivnega poljedelstva. Problem je že zdaj akuten, nekatere napovedi pa so prav dramatične. Da bi lahko zadovoljili naraščajoče potrebe po hrani, bi morali po oceni ZN vsako leto pridobiti novih šest milijonov hektarov kmetijske zemlje. Namesto tega jih z degradacijo prsti vsako leto 12 milijonov izgubimo. Zato grozijo lakota, velikanske migracije, vojne. Po izsledkih raziskave, objavljenih v reviji Antropocen, je intenzifikacija kmetovanja v zadnjem stoletju šestkratno povečala erozijo zemlje. Take zlorabe so hujše v nerazvitem svetu, a dogajajo se tudi na Zahodu, predvsem pa se z njega širijo po planetu.

Slovenija je tudi v tem pogledu svet v malem. Obdelovalna zemlja je stlačena v tesen okvir naravnih danosti in razvojnega modela – stihije, razdrobljenega lastništva zemlje, preobilja občin, ki bi vsaka imela vse, pritiska multinacionalk. In seveda slepe, okoljsko prav idiotske politike, ki pa najbolj usmerja razvoj. Težava je tudi nizka cena zemlje – investitorjem se jo splača kupiti, zgraditi lakirnico, veletrgovino, tovarno, potem pa »izgubo« zaradi nakupa zemlje hitro pokriti s poslovanjem. Zemlja (in celotno okolje) nima vplivnega lobija. V Sloveniji ni močne zelene stranke, druge imajo, z delno izjemo ZL, okoljsko tematiko zgolj za okras. Okoljski ministri okolje mirno prodajajo ali podarjajo najboljšemu ponudniku. Ker je tudi splošna okoljska ozaveščenost šibka in res čuječa le ozko lokalno, ni čudno, da ravnamo z zemljo kot svinja z mehom.

Torej nekako tako kot svet, a še malo bolj retardirano. Za globalno in naše dogajanje je glavna značilnost opuščanje, razkosavanje in prilaščanje skupnega dobrega, kar je okolje (tudi prst) po definiciji. Ideja skupnega dobrega je najbolj načeta na kopnem (s privatizacijo), manj na morju (teritorialne vode, zasebni zalivi, otoki itd.), najmanj ali nič pa le še v zraku, ker je ta pač nedeljiv. Skupno dobro ne gre skupaj z vitko državo, nizkimi davki, naraščajočo neenakostjo, krčenjem javnega zdravstva, šolstva. Trajna ofenziva proti njemu je izraz zmagovite neoliberalne logike: ne počni ničesar, kar se ne splača tu in zdaj, privatiziraj vse od vode do avtocest, država je parazit. Vendar lahko samo država – če je prosvetljena – rešuje skupne probleme, kot so regionalne neenakosti, energija, okoljske težave. In kot vidimo v krizah, tudi propadle velekapitaliste.

Potreba po ohranjanju plodne zemlje in boljši samooskrbi se veča, saj lezemo v negotove čase. Toda kmetijstvo je lahko uspešno le, če je uspešna celotna razvojna politika. Slovenska ni in perspektive so temačne; vsi naši viri so že tako pičli, zaostala politika pa jih bolj uničuje kot veča. Ni naključje, da v isti sapi izgubljamo potenciale na skoraj vseh ključnih področjih: v industriji in financah (razprodaja podjetij in bank), v kmetijstvu (pozidavanje itd. dobre zemlje) in – najusodneje – tudi v znanju (primitivizacija gospodarske strukture, beg možganov, zanemarjanje znanosti in kulture). Zmanjšuje se tudi družbena povezanost, odvisnost od tujine pa narašča. To je antirazvoj.

Hkrati bo starajoče se prebivalstvo potrebovalo vedno več skupne skrbi. Toda neenakost se veča, solidarnost pa kopni iz generacije v generacijo. Iz generacije v generacijo se slabša tudi okolje. Tonemo v nevarno kombinacijo razdejane družbe in načete narave, v razmerje, v katerem se problemi na obeh straneh kopičijo in medsebojno zaostrujejo.

Lahkomiselno uničevanje plodne zemlje dobro odslikava ta proces – izgubljamo nekaj, kar dolgoročno brezpogojno potrebujemo. To ve zadnji butec, agresivni, a ozkogledi minister Počivavšek in vlada pa ne, čeprav blebetata fraze o krožnem gospodarstvu. Pri škandalozni Magni smo za Avstrijce prevzeli gostiteljstvo strupene tovarne in padli v sramotni položaj afriških in podobnih držav tretjega reda. Okoljska ministrica igra pri tem vlogo predpražnika, Počivavšek daje Avstrijcem za zastrupljeno darilo še denar, teranski junak Židan molči in pozablja na izgubljeno zemljo, premier Cerar pa tako in tako nikoli ni razumen korektor. In smo pri največjem problemu vse naše politike: na stvari nikoli ne gleda celovito in dolgoročno. Nismo najslabši na svetu, a neizbežno se bomo počasi pogrezali, če ne bomo opustili razdrobljenega, ekstenzivnega, neoliberalno invalidnega razvoja, ki je v osnovi klavrna mešanica stihije, nevednosti, inercije in slepega sledenja zahodnim trendom z močnimi dodatki balkanizma. Na (dobro) zemljo pa bi morali biti še posebej pozorni in ustaviti špekulante, ignorante, butaste ministre. Treba jo je napraviti nedotakljivo in to nedotakljivost spraviti v ustavo, a resneje, kot je bilo to storjeno z vodo.