Blaznost in sabotaža

Janko Lorenci

26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Kolumna

Najprej nekaj o blaznosti in sabotaži s pomočjo številk: NLB je v prvem trimesečju imela 80 milijonov evrov dobička. V vsem letu jih bo dobrih 300 milijonov. Ko smo prodali NKBM za 250 milijonov, je imela dobiček okoli 20 milijonov, zato lahko pričakujemo, da bo NLB, ki ima 15-krat večji dobiček, vredna vsaj 15-krat več, torej okoli 3,7 milijarde. Diskont, po katerem je bila prodana NKBM, sploh ni bil upoštevan, vrednost NLB bi torej morala biti še višja. Toda če bi bila prodana tako, kot pričakuje SDH, torej za milijardo in pol, bi se lahko kupec že v prvem letu poplačal z vsaj tako velikim dobičkom.

Analogija – avtor zgoraj navedenih številk je priznan strokovnjak – je groba, a približno pokaže, da je bila izkušnja z NKBM zaman in da namerava država NLB prodati katastrofalno prepoceni. Tudi zato vlada in BS nekatere podatke o prodaji NKBM še naprej skrivata, sicer bi morali priznati, kako obupno kupčijo sta sklenili. Medijski propagandisti lahko tako še naprej lajnajo, da bi se vlada lahko zadovoljila s kako milijardo.

Višina iztržka za prodajo NLB je seveda izjemno pomembna (kaj vse je mogoče napraviti z milijardo!), vendar še zdaleč ne gre zgolj za to. Predvsem se taka banka sploh ne bi smela prodati. Že tako je naša edina strateška banka, njen pomen pa se v času, ko je prihodnost strahovito nepredvidljiva, še izjemno poveča. EU se na hitro ne bo sesula, a dokaj verjetno bo tudi uradno razpadla na več hitrosti, Slovenija pa bo ostala zunaj prve skupine, na divji periferiji. V tem zelo realnem primeru bomo NLB kot enega redkih preostalih stebrov suverenosti krvavo potrebovali. A bo prodana.

Skratka, z nosilci elementarne (gospodarske) suverenosti ravnamo strahovito neodgovorno, čeprav ekonomsko okrevamo in potrebe po razprodaji ni več. Državno premoženje še naprej razprodajamo (na pol podarjamo), tudi če prinaša dobičke (kot jih zdaj NLB), in to špekulantskim skladom in kupcem iz slabše razvitih držav ali soseščine, ki jim ni dobro dati v roke dodatnih vzvodov za pritisk na nas. V tem širšem okviru je ravnanje politike z našimi bankami še posebej kričeče, dobesedno samouničevalno. Od Komisije smo si dali vsiliti skrbno skrivano zavezo o privatizaciji (prodaji) NLB in bistveno predrago dokapitalizacijo, Jazbečeva BS, vdana podložnica ECB, pa naše banke še naprej duši, jim niža ceno in jih dela godne za poceni prodajo. 

Lahko bi naivno rekli, da bo politika prek holdinga za NLB postavila realno ceno (vsaj 2,7 milijarde za tri četrtine banke) in s tem odgnala kupce, ki se nadejajo poceni plena. Ali pa vsaj iztržila pošten znesek. Toda zakaj potem tako živčno, nelogično hitenje s prodajo, ki banki samo niža ceno? Vzrok zanj je predvsem kosmata vest prodajalca. Cerar bi lahko razprodajo (tudi NLB) prvi med zadnjimi premieri storil brez resnega tveganja. Tega ni napravil, čeprav je dolžan varovati vitalne interese Slovenije. 

Naivnosti si ne moremo privoščiti tudi zato, ker so tako rekoč vse dosedanje prodaje ena sama serija poslovnih in strateških katastrof (Helios, Mercator, letališče, NKBM ...). Z njimi smo po neumnem izgubljali velikanske količine denarja, slabšali gospodarsko strukturo, spravljali v težave druge sektorje (npr. visoko šolstvo) in izgubljali ostanke gospodarske suverenosti. Če s prodanim ne bi ravnali politikantsko, bi ga lahko skoraj v celoti spravili v red in z njim polnili proračun. Slovenija je zato manj vitalna in bolj odvisna od okolja, ki postaja kaotično in še agresivnejše do šibkih.

Proti prodaji LB govori še en močan argument. Ceno NLB bo lahko znižalo tudi ponovno hrvaško izsiljevanje s prenesenimi plačili hrvaških varčevalcev. Ta grožnja že visi v zraku, potencialni kupci jo bodo napihnili in zahtevali nižjo ceno ali jamstvo Slovenije, da bo poplačala Hrvaško, če bi izgubila tožbo.

Toda NLB, kot rečeno, predvsem ne bi smeli prodati. A politika si prodaje ne upa ustaviti niti posredno, z realno ceno banke, saj jo sama pospešuje. Poglejmo, kaj se bo najbrž dogajalo v služabniških možganih prodajnega pogona, ki ga sestavljajo politika, slaba banka, holding, Banka Slovenije: V EU so nam ukazali, da NLB moramo prodati. Če zdaj postavimo realno ceno, bodo mislili, da to počnemo, da je ne bi prodali. Sabotaža! Joj, kaj nam je storiti? In bodo ceno prepolovili, banko prodali, iztržili milijardo in bodo srečni. Komisija, vrhovi EU in kupci tudi. Slovenija pa bo spet opeharjena za milijardo ali več.

Ob takem stanju možganov in hrbtenice naše politike in večine medijev se sam od sebe vsiljuje referendum: NLB prodati ali ne? Bil bi bistveno pomembnejši od referenduma o drugem tiru. Ta se lahko zgradi malo kasneje, ceneje, tako ali drugače popravi. Enkrat prodana NLB bo izgubljena za vselej. Pravni temelj za referendum, in to zakonodajni, je dan. To je strategija o upravljanju državnega premoženja, ki je bila sprejeta v parlamentu, ima zakonsko moč, upravljanje državnega premoženja pa je prenesla na holding.

Z referendumom se mudi. Ljudstvo, upamo, kljub nenehni indoktrinaciji, še premore dovolj zdrave pameti, da bi prodajo NLB zavrnilo. Če ne drugega, bi referendum pomagal prodajo odložiti vsaj za toliko, da dobimo novo, manj služabniško in z referendumom posvarjeno oblast. Hkrati bi dodatno razgalil razprodajne politične in druge pritlikavce, podkupljence, ideološke zanorjence in servilneže, ki se, enako kot vse prejšnje vlade, lahkotno igračkajo s prihodnostjo države. To so ljudje z nizkim intelektom ter še manjšo količino odgovornosti in morale.