Psi in drugi

Heni Erceg

26. 5. 2017  |  Mladina 21  |  Hrvaška

Rumeni labradorec je živahno priskakljal z dvorišča in se pridružil skupini mladih v želji, da bi se poigrali z njim. Toda prisrčno bitje je namesto prijazne igre doživelo mučenje. Nekaj fantov ga je zgrabilo in nato čvrsto držalo, da so ga drugi po telesu porisali s svastikami, potem pa ga odgnali z brcami. Noč je ves preplašen preživel v nekem grmovju. Lastnik je prijavil napad s kljukastimi križi na svojega hišnega ljubljenčka, a ker se ne ve, kdo naj bi bili »umetniki«, se pristojni niso odzvali na to objestnost naše mladine. Prav tako kot se niso odzvali na oblico fašizma, ki je tudi letos v Pliberku zaznamoval žalno slovesnost za »več sto tisoč pobitimi nedolžnimi Hrvati«, kot je v govoru, obkrožen z ustaškimi kapami in simboli NDH, poudaril predsednik hrvaškega parlamenta. Medtem se je iz ozadja drl in dajal ton vsej tej ustaški zgodbi nihče drug kot Marko Perković Thompson.

Tip je brez dvoma skupni imenovalec mladine, ki je z risanjem svastik mučila labradorca, in sodrge s slovesnosti v Pliberku, v njegovem imenu pa so se v obrambo njegovega dostojanstva in neizpodbitnega glasbenega ugleda hrvaške institucije dvignile na noge, ko so mu v Sloveniji prepovedali koncert. Skoraj bi bil izbruhnil bilateralni spor med državama, pevec, ki koncerte začenja z ustaškim pozdravom »Za dom spremni!« in nato oboževalce razveseljuje s pesmicami, v katerih slavi ustaško klanje in poglavnika nekdanje nacidržave, kar vse uokvirjajo odvratni simboli krvi in zemlje, pa je od države zahteval, da zavaruje njegove človekove in umetniške pravice. Ta je to seveda nemudoma storila.

Kajti Thompson na Hrvaškem ni katerikoli »umetnik«, ni Oliver Frljić, režiser, ki ga je prav drhal, katere glasbeni vzornik je Thompson, ob pomoči institucij preprosto pregnala iz države. Je državni orator, del protokola, nekaj takega kot himna ali zastava, zato je popolnoma naravno, da je Slovenija v zvezi s tem prejela diplomatske note najvišjih hrvaških oblastnih organov. Premier je zahteval preiskavo, kako je takšna prepoved sploh mogoča, ker pač »ne razume, v čem je težava«, prav tako kot ne razume, zakaj kakršnekoli težave povzroča plošča z ustaškimi znamenji v bližini koncentracijskega taborišča Jasenovac. Oglasila se je tudi ministrica za kulturo, popolnoma zgrožena zaradi »nedopustne prepovedi« in kršenja demokratičnih svoboščin hrvaškemu državnemu pevcu. Gre za isto osebo, ki je ob nedavnem barbarskem žaljenju občinstva in poskusih preprečitve predstave Oliverja Frljića v Splitu izrekla kretensko ugotovitev, da morajo vsi, ki izzivajo Hrvate in katoličane, računati s takšnimi odzivi.

Pri vsem skupaj pa se je, kot navadno, za najbolj noro izkazala predsednica države, ki je ostro protestirala pri slovenskem predsedniku z utemeljitvijo, da Thompsonovega koncerta Slovenci ne bi smeli prepovedati, saj »glasba združuje ljudi«! Seveda, gospo Kitarović zlahka razumemo, zanjo je prav krvoželjna Thompsonova retorika tisto, kar združuje vse hrvaške nacionaliste in fašiste, torej prave Hrvate. Vsi drugi, tisti drugačne vere ali narodnosti, v njeni viziji Hrvaške tako ali tako niso zajeti, izključeni so iz te državotvorne glasbene zgodbe, ki »združuje ljudi«, saj tukaj za ljudi štejejo samo ideološki Hrvatje. To so tisti, ki trdijo, da je bilo taborišče Jasenovac zgolj prijetna začasna nastanitev, zgodovinski nesporazum z 80 tisoč pobitimi, ki se po rasi, narodu, veri ali prepričanju niso podali ideologiji tedanje hrvaške fašistične države, kot jo danes pod državnim patronatom propagira prav Marko Perković Thompson.

Za njegove verze: V Čapljini je klavnica bila, trupla Srbov je Neretva nosila / Oj, Neretva, teci od tod stran, nosi Srbe v modri Jadran, ali za tistega o »hiši Maksovih mesarjev«, ki e del glasbene ode poveljniku Jasenovca Maksu Luburiću, predsednica države torej meni, da združujejo ljudi, istih misli je vladajoča nacionalistična desnica, zato je nepomembni podeželski pevec lahko postal državni umetnik. Toda onstran hrvaških meja teh verzov niso razumeli tako, zato so Thompsonu koncerte prepovedali v Avstriji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Švici … Tamkajšnje oblasti v njegovem klepanju fašističnih rim niso prepoznale »glasbe, ki združuje ljudi«, ampak tisto, kar v vresnici je – skrajni nacionalizem, ki ločuje, žali, izključuje.

Toda fašizem je kot plevel, zato bo imel Thompson kmalu spet priložnost za »združevanje ljudi« v Bosni, v Mostarju, na koncertu, ki ga tamkajšnji Hrvatje pripravljajo v čast skupine svojih častnikov, obsojenih v Haagu na 111 let zapora zaradi strahotnih vojnih zločinov nad bošnjaškim prebivalstvom. Zato je institucionalna obramba pevca Thompsona enaka zakonitemu slavljenju zločina, skupaj s praznimi razpravami o svobodi izražanja, pogumnimi primerjavami z domnevno podobnimi prepovedmi v Jugoslaviji in drugimi blodnjami. Kajti Thompson s svojimi verzi ne nasprotuje nobenemu totalitarnemu režimu, ne ruši nikakršnih tabujev, prav tako se ne bori za svobodo govora, ampak ravno nasprotno. Poveličuje krvave diktatorske režime, je glasbeni izvrševalec državne, nacionalistične politike in banalni propagator nacipornografije. Zato so razprave o slovenski cenzuri zgolj cinično sprenevedanje, odvratni učinek glasbe, »ki združuje ljudi«, pa so prav tiste svastike, s katerimi so mladi poslušalci Thompsonovih izdelkov porisali malega labradorca.