26. 5. 2017 | Mladina 21 | Uvodnik
Bavčar gre v zapor
Ob odločitvi višjega sodišča, da mora Igor Bavčar zaradi malverzacij pri prevzemanju Istrabenza v zapor, se odpira več vprašanj in tem, kot jih zapira domnevno zadoščenje, ker je »končno eden od njih končal za zapahi«. Najprej velja opraviti z zadoščenjem samim: Bavčar še zdaleč ni prvi izmed pomembnih direktorjev, ki je končal v zaporu. Pred njim so sodišča tja napotila že Bineta Kordeža, Hildo Tovšak in tudi Boška Šrota.
Slovenija je pri kaznovanju kriminala belih ovratnikov med bolj učinkovitimi državami, vtisu navkljub. Poskuse nezakonitih in prek raznih davčnih oaz izpeljanih menedžerskih odkupov podjetij je bilo namreč ob koncu prejšnjega desetletja po vsej Evropi ogromno, kljub še enemu občutku, da se je to dogajalo le v Sloveniji. Ne, to je bil vseevropski pojav pred krizo, ko je bilo denarja po nizkih cenah na trgu ogromno. A s tovrstnimi prevzemi in njihovimi posledicami se je ob zadnjem prelomu desetletja ukvarjala vsa Evropa, primerov so bili polni nemški, francoski in britanski časopisi.
Sodišča so namreč pred zelo težko nalogo, ko dokazujejo tovrstne malverzacije. Izpeljane so bile namreč ob svetovanju najboljših pravnikov, velikokrat pa so bili že zakoni napisani tako, da so tovrstne malverzacije omogočali. Spomniti se velja, da je v času, ko je do teh menedžerskih odkupov prihajalo, to veljalo za modro ravnanje, češ da bodo menedžerji, ki bodo tudi lastniki, poskrbeli za razvoj podjetja, ker da bo njihov interes zaradi lastništva dolgoročnejši. In to so sporočali isti pridigarji, ki nas danes prepričujejo, kako so družbe ali banke lahko uspešne le, če jih prevzame kakšen večji igralec v njihovi panogi. Imamo pa seveda kombinacije obojega. Spomnimo se le prodaje Mercatorja, kjer naj bi prihodnost tej družbi zagotovil še bolj zadolžen, a večji igralec v lasti tujega tajkuna. Kar se je seveda izkazalo za notorično neumnost.
Ker je šlo Sloveniji ob padcu menedžerskih prevzemov in tako imenovanih tajkunskih baronov predvsem za zadoščenje, ne pa za razmislek o interesih, je v imenu tega zadoščenja nemalo podjetij propadlo, vsaj toliko pa jih je zaradi pritiska javnosti in politike razvojno popolnoma zakrnelo. V imenu maščevanja nad Bavčarjevo ekipo se je na primer z Istrabenzom dolgo časa delalo grdo, blokiralo njegov razvoj, pač v imenu neke pravičnosti, namesto da bi se uvidelo, kako pomemben igralec v slovenskem turizmu je in koliko dodane vrednosti ustvarja. Enako velja za izživljanje nad družbo Sava. O gradbenem ektorju ne bomo izgubljali besed, ker smo ga kot sektor v celoti žrtvovali in z njegovim propadom gasili gnev.
Primer Bavčar je predvsem učna ura iz preteklosti, ki bi nam morala biti poduk za današnje velike finančne zgodbe. Kot takrat tudi danes namreč ključne transakcije potekajo z državnim premoženjem. Takrat so kupovali jutrišnji tajkuni, danes pa pogosto neznani skladi iz tujine.
Ne gre pozabiti, da se je Bavčarjev veliki met (in padec) začel v kabinetu takratnega predsednika vlade Janeza Janše, ki je njemu in omenjenemu Šrotu omogočil poceni nakup državnega deleža v Mercatorju v zameno za vpliv na Delo in Večer, prav na podlagi tega dogovora pa so se začele operacije prevzemov družb. Danes kupci državnega premoženja, ki si podajajo kljuke vladnih kabinetov, niso isti, je pa vsebina dogovorov podobna, celo posredniki, ki kupca pripeljejo, so mnogokrat isti ljudje kot takrat. In tudi tokrat nam iz državnih skladov, torej slabe banke, družbe za upravljanje premoženja itd., sporočajo, da so tovrstne prodaje nuja za prihodnji razvoj.
Razkritje vseh sodelujočih, vseh posrednikov, ki sodelujejo pogosto na obeh straneh, bi bil prvi znak, da se obdobje tovrstnih malverzacij končuje. O čem govorimo? Naj to ponazorimo s pozitivnim primerom. Ministrica za finance Mateja Vraničar Erman je pretekli teden medijem poslala sporočilo, da se je srečala s predsednikom sklada KKR Global Institute in upokojenim ameriškim generalom Davidom Petraeusom, ki ga je na pogovoru spremljal veleposlanik ZDA Brent Hartley. »Na predstavitvenem srečanju na pobudo gosta je Petraeus v imenu sklada KKR predstavil ključne naložbe, ki jih imajo v Sloveniji in regiji, ter možnost njihove rasti. Izkazal je zanimanje za Slovenijo kot naložbeno destinacijo, kjer želijo še povečati svojo prisotnost,« je med drugim pisalo v sporočilu za javnost. Poteza Vraničar Ermanove je dobra tudi zato, ker razblinja mantro slovenske politike, da države ne zastopajo zasebnih poslovnih interesov, da se v to ne mešajo, naša se domnevno ne meša niti v upravljanje lastnega premoženja, kot rad ponavlja tudi premier Miro Cerar. Resnica je nasprotna, državni in zasebni interesi so vedno zelo prepleteni. In ker je tako, morajo biti čim bolj javni in transparentni. Taki pogovori sicer potekajo na slovenskih ministrstvih vsak dan, le da o njih molčijo.
Mimogrede. Boško Šrot je v zaporu. Igor Bavčar tja odhaja. S kom sta se že na skrivaj dogovorila za ta posel?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.