Grega Repovž

2. 6. 2017  |  Mladina 22  |  Uvodnik

V imenu davkoplačevalcev

Vlada si zasluži pohvalo. Ravna modro, pokončno in že druge družbe s seznama nekdanje predsednice vlade Alenke Bratušek in guvernerja Banke Slovenije Boštjana Jazbeca iz leta 2013 ne želi po nizki ceni spustiti iz rok. Najprej je taktično izpeljala čisto resen poskus prodaje Telekoma – in ko ni dosegla spodobne cene in spodobnega kupca, je s pogajanji in tudi pogojevanjem kupcu, naj prevzame tudi tveganja, ki izhajajo iz preteklih let poslovanja Telekoma, dosegla, da do prodaje ni prišlo. In čisto nihče iz evropske komisije vladi ni mogel očitati, da ni storila čisto vsega, da bi našla verodostojnega kupca Telekoma, ki bi bil za nacionalnega telekomunikacijskega operaterja pripravljen plačati spodobno ceno.

A pojdimo raje kar tja, kjer bo končala ost tega prispevka. V ponedeljek je vlada na izredni seji zavrnila predlog, da bi država nase prevzela jamstva za morebitna izplačila, povezana s tožbami hrvaških bank zaradi prenesenih vlog hrvaških varčevalcev zoper NLB. Če bi vlada ta tveganja prenesla na državo, bi to res omogočilo doseganje višje cene za delnico NLB. Ampak zakaj? Zakaj bi to kdorkoli pri zdravi pameti naredil, ko pa na trgu že sicer ni mogoče doseči pametne cene, potencialni kupci so špekulativne narave, sistemsko banko pa Slovenija kot vsaka resna država potrebuje?

Slovenija namreč prodaja NLB le zato, ker je to prodajo izsilila evropska komisija leta 2013, kot pogoj, da je dovolila naši državi, da (sama) izvede dokapitalizacijo bank in s tem tudi okrevanje po krizi. Slovenija se je zadolžila sama, brez kakršnegakoli odpisa in brez kakršnekoli pomoči. V takratnih razmerah Bratuškova – ob Jazbecu, ki se je obnašal, kot da je posebna enota evropske komisije, v nasprotju z interesi države, po kateri nosi njegova institucija ime – ni imela manevrskega prostora za odločno vedenje. Bila je stisnjena v kot, obremenjena še z neumnim samodestruktivnim ravnanjem vlade Janeza Janše, ki je tako kot Jazbečeva bančna uprava malodane uživala v tem, da so bile razmere vse bolj zaostrene.

Cerarjeva vlada ni v tem položaju. Ne nazadnje je Slovenija v tem trenutku med državami, ki so v krizi zabredle, prava zvezda, ima izjemne rezultate. Seveda je lahko Cerarjeva vlada danes odločnejša tudi zato, ker evropska komisija težko pritiska na Slovenijo, ko pa je v zahtevi po obljubljenih privatizacijah bank popustljiva tako do Italije kot Portugalske, ki sta pod pritiskom dali enake zaveze. Kar velja za velike, pač mora tudi za male.

Vse, kar je torej vlada naredila, je, da ni hotela samodestruktivno obremeniti javnih financ z morebitnimi prihodnjimi izplačili in prejudicirati razsodb. Če že mora prodati banko, pri čemer pa hoče doseči dobro ceno, se hoče ob tem znebiti tudi teh izplačil. Pač ravnanje modrega gospodarja – to od nje tudi pričakujemo. In kupec naj vseeno plača dobro ceno, ker banka dobro posluje. In če te cene ni, ni prodaje. Vlado je mogoče kritizirati zaradi veliko stvari, a zaradi te pač ne.

A v tej državi se na logiko res ne gre zanašati. Že v ponedeljek zvečer je TV Slovenija v svoji osrednji informativni oddaji obesila črno zastavo. Novinarka Vesna Zadravec je bila pretresena, mar vlada ve, kaj dela, »občutek je, da vlada Mira Cerarja noče prodati NLB«. In kaj potem? Je to eden od sedmih smrtnih grehov? A na TV Slovenija se sploh ne sprašujejo o tem, ali je banko res treba prodajati. Naslednji dan je v istem tonu nadaljeval voditelj Odmevov Igor E. Bergant, ko je gostil premiera Mira Cerarja: spet je dokazoval, kako vlada dela vse, da ne bi prodala NLB pod pogoji, ki jih določa sporazum s komisijo. Ja – in kaj potem? Še več: in če vlada to res počne in noče prodati sistemske banke nekemu xy-skladu, pa čeprav bi morda celo dobila dobro kupnino – iz preprostega razloga, ker s tem izpostavlja državo tveganju? Mar se iz prodaje Mercatorja v tej državi na TV Slovenija niso nič naučili?

Ne govorimo o tem, da bi morali novinarji uvideti interese vlade, bi pa morali uvideti javni interes in interes državljanov. Ne, namesto tega ves čas opletajo z besedno zvezo davkoplačevalski denar, a vse to dramatiziranje in prisiljevanje vlade z javnim mnenjem v prodajo premoženja v resnici nekomu koristita – potencialnim kupcem. Se tega sploh zavedajo? Mar ni to v neposrednem nasprotju z interesi davkoplačevalcev, na katere se ves čas sklicujejo? V interesu davkoplačevalcev prodaja NLB v tem trenutku pač ni – ker s hrvaškimi tožbami ali brez njih v tem trenutku ni mogoče prodati banke za dobro ceno dolgoročnemu in z vidika državne stabilnosti primernemu kupcu. Ne, to ni interes davkoplačevalcev.

Prodati sistemsko banko špekulativnemu skladu je neumnost vedno – mar primeri prodaj NKBM, Mercatorja in Heliosa niso dovolj nazorni, kam vodijo te prisilne prodaje? Če bi si na TV Slovenija ogledali svoje prispevke iz časa teh prodaj, bi si – če bi seveda zmogli kaj samokritike – nadeli papirnate vreče na glavo, da jih nihče ne bi prepoznal. Z enakim žarom so se zgražali vsakič, ko se je samo nakazalo, da morda kakšne prodaje ne bo, in vabili predstavnike in posrednike kupcev kot neodvisne strokovnjake v studie. Da ne govorimo o ognjemetu zgražanja, ki so ga priredili, ker vlada ni prodala domnevno propadajočega Telekoma. Ki sedaj v državni lasti začuda posluje zelo dobro.

A je upanje zaman. Ko so se razkrile posledice prodaj omenjenih podjetij in vsi ekstra zaslužki, so se na TV Slovenija spet zgražali: kako se je vendar to lahko zgodilo! Tudi takrat seveda v imenu davkoplačevalcev.