
2. 6. 2017 | Mladina 22 | Ihta
Vsi lažejo
Ali: Kolesca znotraj kolesc
Tole je povzročalo preglavice že starim Grkom. Eden od njih zatrdi: »Vsi Krečani ves čas lažejo. To vem zato, ker sem Krečan.« Kako je zdaj s tem? Če je resničen prvi stavek, ne more biti resničen drugi, saj Krečan, ki ves čas laže, o sebi ne bi mogel povedati, da je Krečan; če pa je naš miško res Krečan – če torej govori resnico –, nikakor ne more držati, da so vsi Krečani patološki lažnivci. Po poltretjem tisočletju razbijanja glave smo se Slovenci dokopali do sklepa, da lažejo vsi – torej tudi tisti, ki ubesedi to spoznanje, ki potemtakem spet ne more biti resnično, ampak nič hudega: vsi lažejo, ker smo se tako odločili, zato je laž včasih resnica. Slednja je v Sloveniji stvar ljudskega konsenza.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

2. 6. 2017 | Mladina 22 | Ihta
Tole je povzročalo preglavice že starim Grkom. Eden od njih zatrdi: »Vsi Krečani ves čas lažejo. To vem zato, ker sem Krečan.« Kako je zdaj s tem? Če je resničen prvi stavek, ne more biti resničen drugi, saj Krečan, ki ves čas laže, o sebi ne bi mogel povedati, da je Krečan; če pa je naš miško res Krečan – če torej govori resnico –, nikakor ne more držati, da so vsi Krečani patološki lažnivci. Po poltretjem tisočletju razbijanja glave smo se Slovenci dokopali do sklepa, da lažejo vsi – torej tudi tisti, ki ubesedi to spoznanje, ki potemtakem spet ne more biti resnično, ampak nič hudega: vsi lažejo, ker smo se tako odločili, zato je laž včasih resnica. Slednja je v Sloveniji stvar ljudskega konsenza.
V svetu, kjer nihče ne verjame niti samemu sebi, seveda cvetijo teorije zarot. In kot se za dobre teorije zarot spodobi, v njih nastopa politika. Ta je kriva, da bo košarkar Bavčar morda vendarle za pet let obsedel na kazenski klopi. Sam sicer ni naredil ničesar narobe, le grdi politiki so se zarotili proti njemu. Enako je s podnebnimi spremembami. Po Donaldu Trumpu so te izmišljotina Kitajcev. Zakaj bi si prav Kitajci izmislili nekaj, kar bi, če bi poskušali podnebne spremembe preprečiti, najbolj škodilo ravno njihovemu gospodarstvu, Donald ni pojasnil; ampak, hej, saj vendar ni največji filozof našega časa.
Seveda so politika in oblasti pogosto same krive, da ne zbujajo posebnega zaupanja. Poglejte zgolj Kemis. Mediji se že več kot dva tedna tako intenzivno ukvarjajo z njim, da so se pozabili glasno vprašati, kako bo videti šele, ko bo gorela lakirnica Magne Steyr. Drugače kot mediji se politika, zlasti pristojni ministrstva in razni inšpektorati, sučejo dosti manj živo. Vrhničanom nihče ne pojasni ničesar, niti tega ne, kaj je v resnici gorelo in ali smejo natepavati solato s svojega vrta. Konsenz, ki trenutno velja za resnico, se glasi, da jo smejo, če jo operejo.
Po možnosti naj jo operejo štiri dni po zaužitju, tako kot so igrala v vrhniških vrtcih umili šele četrti dan po požaru, do takrat pa so se po njih veselo zvirali otroci. Oblasti so vzgojiteljicam pač pozabile pravočasno povedati, da bi bilo bolje, ko tega ne bi počeli. Sicer pa tega sploh niso mogle, saj so bile zaradi počasnega poteka najrazličnejših preiskav, ki so po črki zakona sledile požaru, same neobveščene.
Ena od možnih teorij zarote, povezanih s Kemisom, bi se lahko glasila, da se vsi pristojni tako po polževo premikajo zato, ker si želijo, da bi čim več Slovencev pomrlo. Samo pomislite, kolikšen prihranek bi manj bolnikov in upokojencev pomenilo za zdravstveno ter pokojninsko blagajno. A resnica bo najbrž prej v tem, da jim je vseeno, ali kdo umre ali ne, tako kot jim je vseeno, kadar navdušeno demontirajo poslednje ostanke socialne države. Kdor bo umrl, bo pač samo kolateralna škoda v imenu napredka in gospodarske rasti. Ključna beseda pri tem je navdušenje. Navdušenje nad napredkom in gospodarsko rastjo je bilo že pred dolgimi leti tolikšno, da je odsevalo tudi v govoru tedanjega ministra za okolje Karla Erjavca ob odprtju Kemisa. Res lep govor je bil. Tako lep, da ga bo na položaju zunanjega ministra zlahka uporabil tudi ob odprtju lakirnice v Rogoškem gozdu.
Naslednja teorija zarote: Avstrijci naj lakirnice na slovenskih tleh ne bi gradili zato, ker bi jo kdorkoli potreboval, temveč zato, da bi (kolesca znotraj kolesc) Kitajcem preprečili, da bi se z mariborskega letališča razširili na polja, kjer bo stala Magna Steyr. Tako so mi vsaj ob kavi zaupali »obveščeni viri«. No, v Sloveniji je tako ali tako »obveščen« vsak, ki ima pet minut časa, Kitajci iz te zgodbe pa so najbrž isti, o katerih je govoril Donald Trump. Ali pa tudi ne in je vse skupaj res. Kdo bi vedel, ko pa vsi Krečani ves čas lažejo.
Vrhunska tema za teoretike zarot pa je kajpak drugi tir. Ne le da naj bi bil vladni projekt drugega tira zarota, ki naj bi obogatila tega ali onega prisklednika, po vladi je zarota tudi referendum proti tiru. Zarota desnice, seveda, katere namen je zrušiti vlado in zmagati na naslednjih parlamentarnih volitvah, po možnosti predčasnih. Vlada je pri tem nekako spregledala, da nad drugim tirom niso najbolj navdušeni niti v ZL niti v koalicijskem Desusu. In res je nekoliko zoprno misliti, da bi glas proti drugemu tiru pomenil glas, ki bi na oblast posredno pripeljal Janšo. Vendarle je še bolj zoprno misliti, da bi človek odšel zdoma v kratkih hlačah in japonkah, ker je desnica oznanila, da je zunaj mraz, v trenutku, ko je zunaj res mraz. Ampak enako nerodno bi bilo to storiti, ker bi kaj takega trdila vlada. Dokler razmišljamo o morebitnih političnih konotacijah referenduma namesto o njegovi vsebini, je zmeda popolna. Teoretiki zarot bi morda pripomnili, da jo je ta ali oni, morda iluminati, povzročil nalašč, da bi ljudi prisilil, naj končno že opustijo poskuse vplivanja na lastno življenje.
Kakor se mi trenutno dozdeva, sta politični možnosti dve: ali bomo imeli nesmotrno zgrajen, ekološko vprašljiv in predrag drugi tir ter kolikor toliko normalno vlado ali pa bomo imeli Janšo, vendar nobenega tira. To se pravi, imeli bomo zgolj tega, ki ga imamo že zdaj. Druga možnost je morda slabša od prve. Povedano v nekoliko manj filozofskem jeziku bi to pomenilo, da zahteve po referendumu vendarle ne kaže podpreti, če pa referendum bo, bi kazalo namesto nanj iti na sprehod v neokrnjeno naravo. (Dokler je še kaj imamo.) Če drugega ne, je ignoriranje referendumov nekaj, kar gre Slovencem zlahka od rok, zato tudi tokrat ne bi smelo biti pretežko. Pa se vseeno zdi, da niti tak kompromis ni najbolj higieničen, in zmeda je še vedno popolna. Vsega pa so kajpak krivi Krečani.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.