Ko možgani ostarijo

Maja Novak

19. 5. 2017  |  Mladina 20  |  Ihta

Ga stakne nazadnje, ki bil ji je kos ... Prevajam ti zadnjikrat zanimiv članek o Amerikančku, ki se v vrstah kurdske milice v sirski Rodžavi bori proti Isisu, ker bi rad na lastne oči videl, kako poteka socialistična revolucija v tej de facto avtonomni pokrajini, ampak kaj, ko poba poleg tega, da strelja, o svojih dogodivščinah tudi tvita – po tem je zaslovel. Tako spoznam, da se v visoki starosti 57 let nič več ne znajdem v spletnem novoreku, pojma nimam, kako se po slovensko reče podcast, sanja se mi ne, kaj je handle in po čem se to čudo loči od uporabniškega imena, skratka, izgubljena sem kot dete v temnem gozdu, tviteraški latovščini pa niti pod razno ne znam poiskati slovenske ustreznice. Ker me niti na Facebooku ni. Skratka, povozil me je čas.

(Malo za šalo, malo zares. Ko športniki ne zmorejo več dohajati mlajših generacij, se lahko upokojijo ali odprejo frizerski salon ali pišejo epske avtobiografije – no, verjetno z malce pomoči – ali, potem ko so vso kariero na tekmah dosegali kvečjemu dvajseta ali trideseta mesta, postanejo trenerji tistih, ki bi radi zmagovali, za ostarele prevajalce pa ni počitka. Prevzetnost in pristranost je že prevedena, a tudi sicer le stežka dobijo v obdelavo kak simpatičen roman iz časov, ko so še lahko stopali vštric s krasnim novim svetom, ker založbe starejšega leposlovja malone ne izdajajo več. Tako se na stara leta pospešeno učim izrazov, kakršen je nutricijska tranzicija – karkoli to pač je – in se sprašujem ...

No, dosmrtno izobraževanje gor ali dol, ampak naj rečejo karkoli, se vseeno sprašujem, ali si človek prej ali slej ne zasluži pravice, da mu ni treba za ceno glavobola vsak dan sproti mukotrpno posodabljati mentalnih datotek in da lahko brez strahu, da se bo osmešil, prizna, da raje od sodobnih hitov posluša Depeche Mode, kako na ljubljanskem koncertu prepeva Revolucijo, ter da je vesel, kadar evrovizijsko zmago odnese kdo, ki mu za to ni treba na oder pripeljati vsaj slonov. Zaradi podivjanega razvoja kolesja sistema sveta, ki se kajpada odraža tudi v literaturi in člankih, bi si prevajalci tako rekoč zaslužili beneficiran delovni staž. Ali pa bi se prilegel UTD.)

Dajte no, priznajte, da bi tudi vam odleglo, ko se vam ne bi bilo treba vsakih šest mesecev na novo učiti, kakšne trike vse zmore vaš najnovejši pametni telefon, ali da tačko in ali se zna delati mrtvega, in ko bi si lahko rekli: no, zdaj vem, kako se ravna z najnovejšo različico Windowsa, to znanje pa mi bo zadostovalo za naslednjega pol ducata let. Pa ne, da imam kaj proti tehnologiji, nasprotno: brez nje sploh ne bi mogla delati. (Čeprav, a veste, sem svojega prvega Eca, Zgodovino lepote, prevedla brez interneta, le da sem malone prenočevala v knjižnicah, ko sem poskušala iz papirnatih virov dognati, kako se v resnici imenuje po Ecu poitalijančeni Giovanni Testanegra – Johann Schwartzkopf seveda.) Drugače od dežurnih dušebrižnikov tudi ne verjamem, da so ljudje zaradi družabnih omrežij postali nepismeni – ne, večina jih je bila nepismenih že prej. Pa vseeno: tesno mi je pri duši v svetu, kjer stroji evoluirajo hitreje od človeških možganov in poslednjih ostankov etike.

To si je nedvomno rekel tudi marsikateri od uporabnikov spleta, ki so mu prejšnjega petka zaklenili datoteke in zahtevali odkupnino. Stara mamka moje baže bi malone navijala za hekerje, ker so tako lepo streznili samozavestno človeštvo, ko ne bi mulci napadli tudi zdravstva. Nam bolehnim ženicam je že brez njih dovolj hudo.

Dajte no, priznajte, da bi tudi vam odleglo, ko se vam ne bi bilo treba vsakih šest mesecev na novo učiti, kakšne vse trike zmore vaš najnovejši pametni telefon.

Ampak, zanimivo, EMŠO se mi še bolj kot pri tehnologiji pozna pri ekonomiji. Tega v šoli nismo jemali, mi smo imeli STM. V kak podjetniški krožek se ne želim vpisati, niti ne želim, da bi se vanj v devetletki vpisala moja vnukinja, ker dvomim, da ne bi bile informacije, ki bi jih dobili tam (o tem, kako zveličavno je biti espe, denimo), ideološko obarvane. (Ja, tudi neoliberalizem je samo ideologija.) A ko bi vedela vsaj malo o ekonomiji, bi lahko pisala boljše kolumne od te. Vedela bi, kam si lahko vtaknem medijske informacije o tem, kako v Sloveniji živimo iz dneva v dan bolje. Lahko bi si ustvarila mnenje o prodaji NLB. Lahko bi pokala vice na račun Mercatorja, Agrokorja in Magne Steyr. In lahko bi se odločila, kaj obkrožiti na morebitnem referendumu o drugem tiru. A se ne morem.

Sicer se mi vse skupaj zdi malce sumljivo (sploh pa, ali je vlada šele pred meseci izvedela, da bi se kazalo julija potegovati za evropska sredstva, da se ji zdaj tako nazarensko mudi?), pa tudi to, da naj bi drugi tir gradilo podjetje, kjer je petdeset odstotkov zaposlenih utelešenih v Metodu Dragonji, mi ni ravno všeč. Zdi se, kot da bi posamezniki, bližnji vladi, spet enkrat razprostirali mrežo, da bi videli, ali se bo vanjo ujel kak evro, ki bi bil samo njihov ... Za nameček me vlada roti, naj na morebitnem referendumu ne zavrnem projekta, in kadar me vlada prepričuje, da zunaj sije sonce, posežem po dežniku. A po drugi strani referendum podpirajo politične opcije, ob omembi katerih bi najraje posegla po kalašnikovki, pa se v demokratični družbi to ne sme. Ko bi imela vsaj približno kaj pojma o ekonomiji, bi mi bilo morda laže. Pa mi ni. Izgubljena sem kot dete v temnem gozdu, saj pravim.

Ja, povozil me je čas, a še huje je najbrž razmrcvaril na tisoče brezposelnih, penzjonerjev z dvesto evri pokojnine, razžaljenih in ponižanih, ki si ne morejo privoščiti niti računalnika niti televizije, s katere sama črpam svojo ubožno modrost. Na tisoče neinformiranih. Zato od nas nikar ne pričakujte odgovornih referendumskih ali volilnih odločitev, ne nadlegujte nas s podcasti in handli, dajte nam mir in vsaj starejšim dovolite, da bomo spokojno tonili v nevednost. Ali pa nam dajte UTD. Da se bomo s to peščico dodatnega denarja lahko izobraževali.