Hoja za temo

Heni Erceg

9. 6. 2017  |  Mladina 23  |  Hrvaška

V Pulju je mati ubila triletnega sinka. Oče je za zapahi zaradi kriminala, ona pa je – ker je imela slabo družbo in je gotovo tudi resno duševno bolna – uprizorila to nedoumljivo in zelo redko vrsto tragedije. Malčka ni več, o njegovem kratkem življenju in tragični smrti so spregovorili različne službe, dedki, babice … Nihče noče biti vpleten v dogodek, vsi pa tarnajo in obžalujejo, ker niso pravočasno ukrepali.

Toda obstaja skupina, nikakor ne zanemarljiva, ki edina točno ve, zakaj se je nesrečnica odločila za tako strašno in skrajno dejanje. To so pripadniki mračnjaških cerkvenih ločin, ki so kot kaki vsiljivci zavladali nad družbenim življenjem na Hrvaškem, pa tudi institucije sistema, v katerih ti ljudje sedijo kot ugledni strokovnjaki za vse protidemokratične vrednote, promotorji nenormalnih, konservativnih naukov; ni jih malo niti v sami vladi gospoda Plenkovića. Njegova desna roka, minister za zunanje zadeve, je pripadnik te skupine, ki je nikakor ne smemo več imeti za obrobno ali burkaško. Hoja za življenje, Vigilare, Hrast, V imenu družine … Vse te skupine, ki izhajajo iz mračnih tez Opusa Dei, so prodrle globoko v sleherno poro življenja, njihove zahteve, naj bi se družba vrnila v srednji vek, in njihova napadalnost pa so tisto, čemur se v vladi HDZ prisluhne, kar se spoštuje in skuša udejanjiti v vsakodnevnem življenju ter še zlasti v izobraževalnih in kulturnih ustanovah.

»Zdaj se vsi čudijo, posebej še množični mediji, prav pred kratkim pa so ravno ti mediji v svojih prispevkih nasprotovali Hoji za življenje in zagovarjali pravico ženske, da se sama odloča o reproduktivnih procesih oziroma o tem, ali bo ubila svojega otroka ali ne. To pravico je na Hrvaškem priznalo ustavno sodišče, čeprav so na medicinskih fakultetah nedvoumno dokazali, da je abortus prekinitev življenja, saj se to začne s spočetjem. Na Hrvaškem je dovoljeno ubiti otroka, če ženska tako želi. To sodi med njene pravice. Končati življenje. Zato se zdaj nehajte zgražati, ker je to tisto, kar razglašate po medijih. Hoteli ste kulturo smrti? Zdaj glejte njene sadove!« S tem bolnim komentarjem so privrženci združenja Hoja za življenje izenačili vsako žensko, ki je kdaj sklenila, da bo sama odločala o svojem telesu, in je napravila splav, s tisto duševno moteno ubožico, ki je ubila triletnega sinka. Na srečo se ne ve, koliko takšnih množičnih morilk, uživalk pravice do splava, se mirno sprehaja po Hrvaški, saj ti zdravstveni podatki niso dostopni hodcem za življenje.

Čeprav se pri zdajšnjem dogajanju res ne bi smeli čuditi, če bi se ti fašistoidni nasprotniki pravic žensk, homoseksualcev, etničnih manjšin … že v bližnji prihodnosti dokopali tudi do takšnih strogo zaupnih podatkov.

»Hoteli ste kulturo smrti? Zdaj glejte njene sadove!« vzklikajo ponižni hodci za življenje in pri tem namigujejo, da bi bilo vsako žensko, ki je kdaj prekinila nosečnost, treba izenačiti z materjo iz Pulja, ki je ubila svojega malčka. Zanimiva podrobnost, za katero talibanska bratovščina v trenutku, ko je začela zganjati hrup, še ni vedela, je, da je oče pokojnega dečka musliman, to pa je podatek, ki bi po njihovem mnenju najbrž moral biti pomembna olajševalna okoliščina za duševno moteno mater. Kajti vrniti se moramo samo kako desetletje v preteklost in ponovno prebrati obsežni dokument o množičnem zločinu v mali bosanski vasi Ahmići, kjer je nekega zgodnjega jutra hrvaška vojska pobila 116 civilistov, od tega 17 otrok, mlajših od 12 let. Med njimi je bil tudi trimesečni dojenček. Hoteli ste kulturo smrti? No, tukaj jo imate! Večino otrok v Ahmićih so pokosili rafali, osemletnika je ubila bomba, tri otroke so zažgali, osem pa jih niso nikoli identificirali. Ubiti otroci so bili Bošnjaki; samo dan pred pokolom je nekdo na sestanku h r v a š k e v o j s k e opozoril, da so v Ahmićih tudi otroci. Odgovor se je glasil: »In kaj potem? Ti otroci bi postali odrasli.« Torej muslimani, to pomeni hudičeva nesnaga.

Toda kaj sploh povezuje tisti strašni davni zločin v Ahmićih s tem v Pulju? Povezuje ju prav neverjetni cinizem, izhodiščna laž množičnih molitvenih skupin z rožnim vencem v roki, Kristusom na ustih in odkritim prezirom do uveljavljenih spolnih in etničnih pravic. Kajti v formaciji, ki kar naprej grozeče maršira po hrvaških mestih in pri tem menda slavi življenje vsakega otroka, tudi nerojenega, med to nevarno hojo za temo med posiljevalci vsakršne osebne svobode z ramo ob rami stopa tudi posebni gost. Tako koraka – med Davorjem Stierjem, ministrom za zunanje zadeve, in številnimi drugimi člani stranke na oblasti – Dario Kordić, pravnomočno obsojen v Haagu, množični morilec otrok iz Ahmićev, likvidator »neželenih« malih muslimanov, ki bi »nekoč postali odrasli«. Ponosno stopa morilec trimesečnega dojenčka in slavi svetost otroškega življenja, je častni gost v družbi duhovnikov, križarjev in drugih zadrtih desničarskih zombijev.

Zakaj torej materi, morilki iz Pulja, ne pripada enak častni položaj, saj je tudi ona ubila – vsaj po očetu – malega muslimana? Eh, zakaj! Zato, ker ni isto, če otroka zadušite zaradi svoje osebne norosti ali ga ubijete z bombo zaradi splošno sprejete politične nerazsodnosti. Ki jo varuje hrvaška uniforma, in to v imenu zlovešče nacionalistične čistosti. Zato bo mati iz Pulja za vedno ostala brezsrčna zločinka, detomorilec iz Ahmićev Dario Kordić pa bo za vedno naš junak.