Koncesija za življenje

Heni Erceg

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Hrvaška

Tistega večera je iz Zagreba proti Dubrovniku poletelo letalo s 124 potniki. Med poletom se je dvignila močna burja in pilot se je po polurnem kroženju nad letališčem odločil za vrnitev v Zagreb. Poklical je na številko 01 88 …, vendar se na klic ni odzval nihče. Zato je telefoniral direktorju letališča, a se je oglasila le telefonska tajnica. Potem je, že čisto na koncu z živci, poklical na številko v Franciji. Zaspan glas ga je odpravil z besedami, da so pravila glede delovnega časa v kapitalizmu popolnoma jasna in da menda ne pričakuje, da bo mednarodno letališče zaradi nekakšne burje in 124 potnikov odprto vso noč. Oprostite, na vašem letališču se delovni čas konča opolnoči, mu je še pojasnil gospod v Franciji in odložil slušalko. Potem je pilot airbusa 320 s 124 potniki na krovu poklical na letališče v Splitu, toda tudi tja zaman. Po sklepu ministra za promet je to letališče pač odprto nekako tako kot obnemogli Todorićev Konzum, od 6.00 do 22.00. Pilot s potniki s precej zrahljanimi živci, večinoma tujci, ki so bili v zraku že nekaj ur, se je nazadnje odločil za klic na letališče v Rimu in tamkajšnje osebje skrušeno zaprosil, ali bi morda sprejelo hrvaško letalo. V italijanski prestolnici je nato pristal sredi gluhe noči, potniki so v hotel prispeli okoli treh zjutraj, številne družine pa so morale prenočiti kar na letališču, saj otroci niso imeli potrebnih papirjev.

Naslednjega dne popoldne je letalo družbe Croatia Airlines končno prispelo v Dubrovnik. Polet je trajal vsega skupaj 18 ur. Medtem se je gospod v Parizu prebudil in pozajtrkoval, iz predala potegnil papir, naslovljen koncesijska pogodba s hrvaško vlado, in preletel odstavek, v katerem piše, »da se koncesionar zavezuje, da bo letališče odprto ves čas veljavnosti koncesije«. Gre za koncesijsko pogodbo za zagrebško letališče, ki so jo podpisali Francozi, menda za milijon let, in s tem dejansko postali lastniki letališča. Financirali so namreč gradnjo, zato imajo pravico postavljati pravila in določati delovni čas, in ker razmere niso rožnate, je treba varčevati, zato ponoči na letališču ni niti gasilcev. S tem je raven varnosti objekta tako rekoč nična.

Zaradi varčevanja je koncesionar zmanjšal število zaposlenih, neusmiljeno zvišal cene parkiranja in storitev, je pa zato hrvaška stran dobila izključno pravico do poimenovanja novega letališča. To zdaj nosi ime Franje Tuđmana, zlikovca, ki je že pred četrt stoletja začel razprodajo družbenih dobrin in naravnih virov, recimo vode in gozdov, njegovi nasledniki pa brez milosti prodajajo vse preostalo: obalo, otoke in pomorske dobrine – za ta dragoceni prostor podeljujejo sumljive koncesije.

Zato je bil v obravnavo po hitrem postopku poslan zakon o koncesijah, ki ga je bilo menda treba uskladiti z zahtevami EU, v resnici pa je država z njim hotela iztržiti nekaj bednih fičnikov, ne da bi ji bilo mar, kako s tem ogroža že tako ali tako okrnjene najlepše dele obale in otokov. Za želje lokalnega prebivalstva se ne meni nihče, treba je ustreči – kot pri nedavni aferi, ki je izbruhnila zaradi podelitve koncesije za plažo Zlatni rat v Bolu na Braču – spornim posameznikom, povezanim z vladajočo stranko. Zaradi vsega tega so se prebivalci 36 otokov združili v Gibanju za otoke. Trudijo se preprečiti uzakonitev uničevalnega procesa, procesa, ki imetnikom pravic do pomorskih dobrin omogoča raven poslovanja, kakršno si je mogoče ogledati tudi na zagrebškem letališču. Gre za namerno povzročanje zmede, da bi novi posestniki nemoteno služili z javnimi dobrinami, čeprav okolju in lokalnim skupnostim s tem povzročajo nepopravljivo škodo. Ker pa po veljavnem zakonu – ta je še ostanek iz časov osovražene Jugoslavije – pomorske dobrine ne smejo preiti v zasebno last, so si izmislili koncesije za kar 99 let, čemur dejansko lahko rečemo kraja. Edino merilo za izbiro koncesionarja je višina ponudbe, ekološki, gospodarski in družbeni vplivi so pri tem popolnoma zanemarjeni.

Z drugimi besedami – za prelepi otok Rab poceni koncesija za kar 18 plaž ne pomeni nikakršnega gospodarskega napredka, ampak zgolj brezobzirno betoniranje in prepoved dostopa do plaž vsem brez izjeme. Po načrtih o »ureditvi« naj bi na samo treh rabskih plažah morje zasuli z 90 tisoč kubičnimi metri kamenja in približno 12 tisoč kubičnimi metri betona; to je toliko, kot če bi polno natovorjene tovornjake razporedili na razdalji 250 kilometrov. Zalivi ob vznožju splitskega Marjana so sicer trojno zavarovani, gre za gozdni park, kulturno in pomorsko dobrino, zato je tam prepovedana kakršnakoli gradnja. Kljub temu so najrazličnejši koncesionarski lahkoživci zabetonirali vse živo in naravo iznakazili s kar 75 neestetskimi objekti, norost pohlepa zasebnikov pa je uničila tudi druge splitske plaže in se kot kak glodavec zajedla globoko v zgodovinsko mestno jedro.

V Supetru na Braču so z nasutjem obale in uničevanjem naravnega kraškega sveta nepopravljivo iznakazili celoten obalni pas, ker se je tako zahotelo imetniku koncesije, družbi Supetrus hoteli, itd. itd. Novi zakon pa predvideva še višjo raven privatizacije pomorskih dobrin, zato Gibanje za otoke s pouličnimi protesti zahteva ustavitev postopka sprejetja zakona in javno razpravo, v katero naj bi bili vključeni strokovnjaki in krajevno prebivalstvo. Postopek so za zdaj res ustavili, toda … Vlada se je hkrati vzvišeno – ne meneč se za želje in načrte prebivalcev otoka Visa – odločila za prodajo – kot bi šlo za družinsko dediščino – tamkajšnje Češke vile, privlačnega kompleksa na zemljišču, velikem 60 tisoč kvadratnih metrov, tik ob morju, koncesija, ki bo veljala pet desetletij, pa se nanaša na kar devet kilometrov obalnega pasu. Z drugimi besedami: jebi se, odporniško gibanje!