Brez dela, brez vpliva

Janko Lorenci

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Kolumna

Svet se vrti okoli Sonca in dela. Kdor ga nima, ga išče, kdor ga ima, ga skuša obdržati, le redki ne bi delali nič. Od dela se umira, od dela se živi. Tisti, za katere delajo drugi (lastniki, menedžerji, delničarji), iščejo čim večji dobiček, zato delovno silo privijajo, jo tudi odpuščajo. V tem fluidnem dogajanju se zdi zanesljivo samo eno: dela bo vedno manj, to pa bo svet polagoma postavilo na glavo.

To gre pripisati zlasti t. i. tretji industrijski revoluciji (digitalizacija, robotizacija, avtomatizacija). Hkrati družbo že nekaj desetletij predeluje neoliberalizem, ta dvojček pa ustvarja prav strupen zvarek. Najbolj na kratko: neoliberalizem družbo in naravo pohablja, ker jemlje eno in drugo kot strošek, ki ga je treba čim bolj oklestiti.

Ta ugotovitev nekaj praviloma spregleduje ali podcenjuje: neoliberalizem, podprt s tehnološkim napredkom, na široko odpira vrata še bistveno bolj surovi družbi. Izboljševanje tehnologije ni samo stvar spontane inovativnosti človeka, ampak tudi načrtno voden proces z jasnim motivom: po eni strani klesti stroške dela, po drugi delo tudi odpravlja in tako manjša odvisnost kapitala od njega. Dokler je ljudi z delom veliko, imajo – prek stavk, različnih protestov, sindikatov, deloma tudi politike, ki še nekako lovi ravnotežje med delom in kapitalom – razmeroma veliko moč in lahko za silo brzdajo kapital. Z izginjanjem dela ta vpliv peša.

Neoliberalizacija, ki tehnološki napredek zlorablja, je materialni in moralni most v svet brez ali z zelo malo dela, v katerem bo še bolj brez omejitev veljal zakon močnejšega. Materialni most v smislu, da kapital sredstva, potrebna za uvajanje robotizacije itd., za zdaj akumulira s še odmerjanim izkoriščanjem ljudi. Ko bo proizvodnja dovolj tehnično napredna, da ljudje skoraj ne bodo več potrebni, pa bo ljudi zavrgel oz. postal neobčutljiv za njihov odpor.

Moralni, psihološki most je v tem smislu, da ljudi že nekaj desetletij sistematično privija in privaja na vedno bolj brezobzirno, brezčutno družbo. Žaba se kuha, ne da bi to dobro zaznala, čeprav se slabo počuti. Družbo drobi, straši, mehča, zavaja, ji dopoveduje, da živi v morda trdi, a edini mogoči ureditvi, ki nima pametne alternative. Samo v taki atmosferi zmede, strahu in sistematičnega zavajanja je mogoče, da se Trump slika kot borec proti establišmentu ali da Macron, ki bo Francoze privijal lepo po starem, čez noč postane njihov idol.

Družba brez ali z zelo malo človeškega dela bi lahko bila za ljudi majhna nebesa – vsakdo bi lahko lenaril ali delal, kar bi rad. A verjetneje bo približek peklu. Vsa logika delovanja sedanjega sistema in narava (etika) »elit«, ki ga vodijo, govorita za to. Tu moramo znova ločiti tehnološki napredek od ideološkega sistema, ki ga ta čas krmari. Tehnološki razvoj je sam po sebi nevtralen, lahko je koristen, celo odrešujoč, a mogoče ga je tudi zlorabiti. Ustaviti ga ni mogoče in tudi pametno ne bi bilo. Drugače je z neoliberalizmom – tega je treba zatreti. 

Zdaj je za to še čas, ker to dopušča demokracija. Večina lahko prek volitev še vpliva na ureditev, na sistem, na izbor strank, in s tem na svojo konkretno usodo. Toda demokracija je že načeta in ogrožena – zamaje jo že vsak teroristični napad ali večji naval beguncev (oboje je mogoče tudi inscenirati). Še bolj jo spodjedajo tihe, a vztrajne spremembe – usihajoči vpliv politike, koncentracija bogastva kot v fevdalizmu, nadvlada finančnega kapitala (denar dela denar), nenehna privatizacija skupnega dobrega; zasebne postajajo celo vojske. Država (politika) je še močna, a svoje moči ne uporablja, da bi te procese ustavila, in fatalistično ali kolaborantsko postaja vedno šibkejša v korist anonimnega kapitala in korporacij, ki jih blaginja večine baš briga.

Zahodna demokracija je morda že presegla zenit, demokratično se že meša z avtokratskim. Bogata in vplivna manjšina se bo demokraciji odrekla takoj, ko ji bo avtoritarna ureditev koristila oz. ko jo bo demokracija resno ogrozila, npr. s krepitvijo alternativne politike. Za zdaj jo še trpi, ker lahko brez hudega odpora izvaja prehajanje v družbo, ko bo delo imelo še manj moči in vpliva.

Ko bo brez dela večina ljudi, bo že pozno ali prepozno – takrat se, rečeno skupaj z Marxom, ne bosta več spopadala kapital in delo, ampak kapital z armado pametnih strojev in ljudje brez dela in brez moči. Zato se je tako pomembno odzvati zdaj, ko je še demokracija in ko delo še ima nekaj veljave in moči. Odzvati med drugim tako, da volimo politike, ki se zavzemajo za socialno pravičnost in resne spremembe sistema: bodisi za korenite popravke kapitalizma ali njegovo ukinitev.

Tudi v svetu brez dela bodo še delovale notranje omejitve; brez potrošnika ne gre, sicer lastniki kapitala ne bi imeli komu kaj prodajati – njihovi roboti bodo nadomestni delavci, ne pa tudi kupci. Vendar bo nemoč velike večine ljudi brez dela tolikšna, da si je mogoče zamisliti najbolj grozljive scenarije, vse do toleriranja ali spodbujanja množičnega umiranja odvečnih, nekoristnih prebivalcev planeta. Tudi če bo uveden tak ali drugačen UTD, bo tako mizeren, da bo omogočal zgolj hiranje od rojstva do smrti. Dovolj si je ogledati mentaliteto tistih, ki nas vodijo, in naravo sistema. Zato še enkrat: izrabimo demokracijo, dokler še je. V čas brez dela mora družba priti drugačna, kot je zdaj.