Kako oživiti zombija?

Janko Lorenci

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Kolumna

Elizabeta II. je mandat podelila torijcem, znova najmočnejši stranki Združenega kraljestva. Toda njihova vladavina bo krhka. Laburisti imajo po teh volitvah bistveno boljše izhodišče za naslednje, verjetno predčasne. Pokazalo se je, da lahko levica v veliki evropski državi znova tudi zmaga. Toda pogoj za to je njena korenita prenova – le tako je mogoče zombija spraviti nazaj v življenje. Corbynov uspeh je kombinacija osebnosti in udarnega programa. Za preboj je očitno potrebno oboje. Corbyn svoje za današnje pojme izrazito levičarske poglede zagovarja že dolgo in stanovitno, zato deluje avtentično in verodostojno. Hkrati vzbuja, podobno kot Sanders, vtis, da mu gre res za ljudi. Kar zadeva program, bi bolj obdavčil bogatejše, odpravil šolnine, podržavil železnico, pošto, elektriko ... Tak uresničeni program bi prinesel zgodovinski prelom, zanikal neoliberalne dogme, končal nenehno privatiziranje, vrnil veljavo ideji skupnega dobrega in dobrodejni normalnosti, ki so jo neoliberalci ukinili. Program, mogočen apel k socialni pravičnosti, je radikalen samo glede na njih, te resnične revolucionarje zadnjih desetletij. Corbyn je antithatcher in doslej najhujša grožnja neoliberalizmu. Pomagale so mu tudi težave z brexitom, maslo konservativcev.

Z laburisti na oblasti bi Anglija postala dramatičen poligon sprememb. Če bi Corbynu v glavnem uspelo, bi ta še vedno vplivna država lahko sprožila podobno prelamljanje drugje v Evropi, kjer so osnovni procesi enaki in družbe enako razsute. Take spremembe bi lahko pomagale tudi Uniji.

Konservativci ostajajo za zdaj na oblasti. Še prej se je to zgodilo na Nizozemskem in v Franciji. Zgodba se bo verjetno ponovila v Nemčiji. To pomeni, da se bodo stvari valile naprej po starih tirih, da se bo nadaljevala politika, ki nenehno povečuje neenakost, povzroča krize in ogroža celo obstoj EU. Kriza 2008 je prvič resneje odprla spraševanje o (neoliberalnem) kapitalizmu in družbeni pravičnosti, za kratek čas prestrašila politično-gospodarski establišment, ki pa si je hitro opomogel in še pospešil slabe procese. Zato pod površino vre in bo vrelo še naprej.

Burno je postalo tudi na političnem prizorišču. Po e ni str ani so se po vzpeli skrajna desnica in populisti, a ta val je vsaj začasno ustavljen, etablirani sredinski politiki pa je paradoksalno pomagal, da se zdi znosnejša. Hkrati se dogaja vznikanje alternativne levice in delno prenavljanje stare levice, ki ponekod že resno posega po oblasti. Stara etablirana politika še prevladuje, a scela izgublja teren.

V zraku so spremembe z negotovim izidom. Mogoč je zdrs v nedemokracijo in še brutalnejši kapitalizem. A protislovni čas dela tudi za reformirano in alternativno levico. Zdajšnje zmage etablirane liberalne sredine, ki se oklepa starih receptov, ne morejo odpraviti globinskega nemira, to pa potiska v ospredje razredno vprašanje: kam spadam socialno, kateremu razredu pripadam, sem »zgoraj« ali »spodaj«? Ali drugače: delitev na levo in desno nikakor ni presežena, ne blokira napredka, kot trdi npr. Macron (pri nas pa Pahor in Cerar) in tako pometa pod preprogo vprašanje družbene pravičnosti. Seveda pa ima taka delitev smisel le, če je levica res levica nekako po zgledu Corbyna. 

V Sloveniji je stanje podobno in posebno. Nezadovoljstvo je globoko, želja po spremembah močna. V politiki se je to v minulem ducatu let odrazilo s pojavljanjem in usihanjem strank novih obrazov, ki pa so prinašale razočaranja. Ta formula se zdi izčrpana. Na desnici se nadaljuje prevlada SDS, torijcem podobna po trdem neoliberalizmu, od njih različna po izraziti nedemokratičnosti in zdaj že odkritem sprejemanju stališč skrajne desnice. Na oblast lahko pride le, če bo obdržala sedanjo anketno prednost in če se bo dobro odrezala tudi NSi (neoliberalna, a demokratična), hkrati pa požrla obljubo, da z Janšo ne bo sodelovala. Nič od tega ni nujno.

Na megleni sredini Cerar vene in usiha. Desus je nevesta za vse snubce. Potem sta tu Združena levica s programskim socializmom in pragmatično postopnostjo ter Židanova SD, podobna starim laburistom ali nemškim socialdemokratom – nekoliko blaži neoliberalizem, a ga s stalnim bivanjem na oblasti pomaga vzdrževati.

Povolilna desna koalicija bi bila katastrofa, ponovitev sedanje pa zmedeno capljanje na mestu. Premik vsaj približno v corbynovsko smer lahko prinese samo vstop SD in ZL v oblastno sfero. Nobene druge stranke ni, ki bi na to vsaj pomislila. Židan in Mesec bi si vzajemno podelila nekaj radikalnosti in kilometrine ter dala morebitni novi koaliciji (z Desusom in SMC?) razločno levi pečat. Corbyn ni karizmatik in uspeh je dosegel, kot rečeno, s kombinacijo osebnosti in udarnega programa v manifestu, objavljenem nedolgo pred volitvami. Tudi Židan in Mesec nista karizmatična, a vendarle nadarjena politika, pri čemer bi prvemu svetovali več stanovitnosti, drugemu pa energičnosti. Glede vsebine bi lahko stranki po zgledu laburistov izdali skupni predvolilni manifest – jasen, konkreten, odkrito levičarski dokument o tem, kaj vse nameravata spremeniti. Levica mora poslati močan signal, da hoče obrniti družbeno krmilo in da je za to sposobna. To predpostavlja njeno sodelovanje. Država nujno potrebuje izhod iz sedanje (tudi ideološke) zmede, mimikrije, relativizacije – stanja, v katerem se lahko površno zakrinkana neoliberalizacija in njeni protagonisti mirno plazijo naprej. Evrope ne moremo potegniti za sabo, zase pa lahko naredimo veliko. In če se že bojimo revolucij, so dobrodošli vsaj taki postopni premiki, zametki realistične leve alternative.