Grega Repovž

30. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Uvodnik

Ključni trenutek za prekariat

»Nekateri delodajalci silijo posameznike, da ustanovijo s. p. in nato kot s. p. sklenejo pogodbo o izvajanju storitev. Imeti samostojno dejavnost je seveda legitimna pravica vsakogar, ki želi opravljati dejavnost. Tisto, kar želimo preprečiti, je, da se redna delovna razmerja preoblikujejo v s. p.-je in se tako prikrijejo odvisna delovna razmerja.« — Mateja Vraničar Erman, ministrica za finance, v tokratnem intervjuju za Mladino

Čeprav je zgornji citat nekaj, kar je bilo v zadnjih letih napisano in objavljeno že v vseh medijih, nekaj, česar se zaveda celotna država, da namreč danes prek statusa s. p. poteka predvsem izkoriščanje ljudi, je vse drugače od trenutka, ko to postane tudi uradni pogled vlade. In to se je zdaj zgodilo. Ne samo to: vlada se je očitno začela zavedati, da je država na dolgi rok seveda ne le davčno, ampak tudi širše na slabšem. Odvisna razmerja ali raje jih poimenujmo živčna delovna razmerja pomenijo na dolgi rok, da del prebivalstva živi v izrednih razmerah, ko nimajo urejenega statusa niti ko zbolijo, nikoli pa ne vedo, kdaj bodo izgubili pogodbo o delu, ter da so vsa podjetja, ki se ne gredo izigravanja, seveda v slabšem položaju, so manj konkurenčna.

Ureditev torej sili podjetja, da se tako vedejo (kar jih prav nič ne opravičuje). Tudi to ni nič novega, a vse vlade so se doslej – zaradi pritiska delodajalcev – do tega problema opredeljevale predvsem na načelni ravni, spremembe pa so bile vedno minimalne.

Ministrica Vraničar Ermanova pa je na zadevo pogledala z davčnega vidika. In ko pogledaš na zadevo z vidika davkov, je vse skupaj ena velika davčna utaja. Nič drugega.

Napovedane spremembe davčne zakonodaje ne prinašajo še tako pomembnega premika, da bi se lahko resno veselili. Ne, daleč od tega. Vendar pa je zdaj dolžnost vlade, da v okviru spreminjanja davčne zakonodaje najtrše možno določi pravila igre, da torej dejansko onemogoči odvisna delovna razmerja. Vse vlade doslej so namreč na tem področju dopuščale sivo cono, ki je omogočala s. p. kot status za izogibanje plačevanja davkov bogatejših na eni strani in pa hkrati tudi zaposlovanje revnih prek tega statusa – spet v korist bogatejših. Ne nazadnje je tudi predsednik vlade Miro Cerar ustanovil s. p., da je na račun dobival izplačila, ki jih je prejel poleg redne zaposlitve na Pravni fakulteti v Ljubljani. Status s. p. je za bogate dejansko enako kot davčna oaza. Premožni Slovenci ne potrebujejo računa na Cipru, ustanovijo s. p.

Gre torej za dvoje: poloviti neplačane davke bogatejših, ki so doslej na ta način »z davčno optimizacijo«, kot se tej miškulanci uradno reče, služili na račun države, in manj premožnih (ki si dohodkov niso mogli tako optimizirati, ker se pri manjših zneskih to ne splača), hkrati pa uničiti sivi trg zaposlovanja, ta legalni trg izkoriščanja, ki danes prizadene mlade nemudoma, preostale pa vse bolj pogosto, pa tudi posredno, saj vsem redno zaposlenim s. p. zaposlitve pomenijo nelojalno konkurenco, s katero jih lahko izsiljujejo. Vlada ne more reči, da ni imela možnosti tega urediti, da torej z urejanjem razmer na trgu dela ne bo šla do konca. Zakon je namreč pravkar odprla sama oziroma njena finančna ministrica. Zato je zgornji stavek Vraničar Ermanove tako pomemben. Očitno in jasno je, da vlada zelo dobro ve, le »volje« ji je doslej primanjkovalo. In vedo tudi delodajalci: gre pač za prisilno obliko zaposlovanja v 21. stoletju.

Še preden se pojavi argumentacija, da so danes razmere takšne na celotnem evropskem trgu, je treba povedati: primerjava s starimi kapitalističnimi deželami, kot sta Avstrija ali Nemčija, kjer naj bi bilo podjetništvo veliko bolj razvito, pokaže, da je v relativnem smislu samostojnih podjetnikov v Sloveniji za kakšno tretjino več.

A ker na vlado samo ne gre računati, se morajo pomembnosti trenutka zavedeti predvsem sindikati. Če vlada ne bo uredila tega zakonitega izkoriščanja, je čas tudi za generalno stavko. Naj se namreč še tako zdi, da položaj odvisno zaposlenih nima nobene zveze z redno zaposlenimi, je namreč prav ta nelojalna konkurenca na trgu dela – ki jo je zavestno uvedla država – tista, ki v vse težji položaj in dolgoročno negotovost potiska prav njih.